Nekaj, kar ti zmiga telo in duha

Prejšnji petek je bil dan za v album. Zaradi lepote, seveda.

Prisluhnil sem vabilu svojega brata, da končno tudi letos kam kreneva v hribe. Nekam na novo, po lepoto dneva in jeseni in bratstva in ... še česa, kar bo prinesla pot (in ta vedno kaj lepega prinese).

Kam? Nekam bližje. Ni bilo toliko časa na razpolago, da bi se lahko podajala na hribe velikih številk in skalnatih previsov. In ja, tudi kondicija je omejila izbiro. :) Torej nekam bližje. To pa je tam okrog Tolmina.

Velika večina se poda na planino Razor in, če je pri moči in volji, še na kakšnega od vršacev, ki tvorijo prekrasen naravni amfiteater nad njo. Ostale poti ponavadi ostanejo samo domačinom in rednim obiskovalcem teh koncev, kar je naravno zagotovilo, da bo na kakršnikoli drugi poti več samote in miru - če si ga človek sploh želi. Midva sva si ga želela. Že tako ne marava preveč "romarskih" gora. Tiste bolj osamljene poti, a lepe in bogate tudi zaradi neobljudenosti, vedno prinesejo poln pehar lepot. In tudi tokrat se nisva motila.

Stala sva pred avtom v Tolminskih Ravnah in gledala, kam naj kreneva. Nazadnje sva se na idilično lepem travniku odločila, da pojdeva nekam, kamor še nisva šla. Planina Kal, od tam pa navzgor na Tolminski Migovec. Migovec, da naju zmiga.

Niti sekunde nama ni bilo žal izbire. Pot sprva vodi po pravljično lepem gozdu, še posebno v tem času, ko se zlato iz sonca obesi na liste bukev in v jutranjem soncu zažarijo kot napovedovalci neke onstranske lepote, ki nas še čaka. Pot primerna najinim kondicijskim razmeram, ki gre počasi navkreber in se mestoma popolnoma zravna, tako da lahko pogled povzdigneš kvišku in sapo porabiš tudi za kak vzdih ob krasoti gozda.

Ko se ločiva od zlatih krasot, dobiva drugo, ki naju spremlja preostanek poti. Na levi se odpre mogočen gorski masiv nad dolino Tolminke, tako da so Rdeči Rob, Vrh nad Peski in nazadnje tudi Krn kot na dlani. Prekrasna kulisa, ki ti daje občutek majhnosti, a sreče, da si lahko, kjer si. Med ruševjem se pot prevesi na zahodno stran in te po senci (če greš zjutraj) pripelje tik pod vrh, kjer se ti pogled odpre na celo Primorsko, na Predalpsko hribovje in na Julijske Alpe. Midva jih žal nisva videla, saj je Bohinj na gorski amfiteater vztrajno pošiljal meglo za meglo. Nič ne de, Krn, Kanin in Rombon so zadostovali. In pa tudi prijeten občutek, da sva izbrala pravi vrh: kopala sva se v soncu in svežem zraku.

Tako lepo, da bi človek napisal Veselega pastirja, če ga Gregorčič še ne bi.