Preskoči na glavno vsebino

Nekaj, kar ti zmiga telo in duha

Prejšnji petek je bil dan za v album. Zaradi lepote, seveda.

Prisluhnil sem vabilu svojega brata, da končno tudi letos kam kreneva v hribe. Nekam na novo, po lepoto dneva in jeseni in bratstva in ... še česa, kar bo prinesla pot (in ta vedno kaj lepega prinese).

Kam? Nekam bližje. Ni bilo toliko časa na razpolago, da bi se lahko podajala na hribe velikih številk in skalnatih previsov. In ja, tudi kondicija je omejila izbiro. :) Torej nekam bližje. To pa je tam okrog Tolmina.

Velika večina se poda na planino Razor in, če je pri moči in volji, še na kakšnega od vršacev, ki tvorijo prekrasen naravni amfiteater nad njo. Ostale poti ponavadi ostanejo samo domačinom in rednim obiskovalcem teh koncev, kar je naravno zagotovilo, da bo na kakršnikoli drugi poti več samote in miru - če si ga človek sploh želi. Midva sva si ga želela. Že tako ne marava preveč "romarskih" gora. Tiste bolj osamljene poti, a lepe in bogate tudi zaradi neobljudenosti, vedno prinesejo poln pehar lepot. In tudi tokrat se nisva motila.

Stala sva pred avtom v Tolminskih Ravnah in gledala, kam naj kreneva. Nazadnje sva se na idilično lepem travniku odločila, da pojdeva nekam, kamor še nisva šla. Planina Kal, od tam pa navzgor na Tolminski Migovec. Migovec, da naju zmiga.

Niti sekunde nama ni bilo žal izbire. Pot sprva vodi po pravljično lepem gozdu, še posebno v tem času, ko se zlato iz sonca obesi na liste bukev in v jutranjem soncu zažarijo kot napovedovalci neke onstranske lepote, ki nas še čaka. Pot primerna najinim kondicijskim razmeram, ki gre počasi navkreber in se mestoma popolnoma zravna, tako da lahko pogled povzdigneš kvišku in sapo porabiš tudi za kak vzdih ob krasoti gozda.

Ko se ločiva od zlatih krasot, dobiva drugo, ki naju spremlja preostanek poti. Na levi se odpre mogočen gorski masiv nad dolino Tolminke, tako da so Rdeči Rob, Vrh nad Peski in nazadnje tudi Krn kot na dlani. Prekrasna kulisa, ki ti daje občutek majhnosti, a sreče, da si lahko, kjer si. Med ruševjem se pot prevesi na zahodno stran in te po senci (če greš zjutraj) pripelje tik pod vrh, kjer se ti pogled odpre na celo Primorsko, na Predalpsko hribovje in na Julijske Alpe. Midva jih žal nisva videla, saj je Bohinj na gorski amfiteater vztrajno pošiljal meglo za meglo. Nič ne de, Krn, Kanin in Rombon so zadostovali. In pa tudi prijeten občutek, da sva izbrala pravi vrh: kopala sva se v soncu in svežem zraku.

Tako lepo, da bi človek napisal Veselega pastirja, če ga Gregorčič še ne bi.
Oznake:

Komentarji

  1. Helena13. 10. 10, 08:43

    Čudovite fotografije in zanimiv zapis vajine poti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni13. 10. 10, 12:42

    Lepo, da znata opazovati tudi s fotoaparatom in smo lepot deležni tudi mi "za mizo"!
    Hvala in lp!
    TT

    OdgovoriIzbriši
  3. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)13. 10. 10, 17:38

    Drugi bot se lohko ustavesta še v farovži na čaji al kafjeti :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Kaplan Marko13. 10. 10, 21:48

    @andrej: če n bi blo sile, bi se :)
    @helena in TT: :)

    OdgovoriIzbriši
  5. andreja15. 10. 10, 23:10

    Že nekaj časa berem vaše zapise. Vedno čudovito presenečate. Zavidam vam vašo blagost in mirnost, ki veje iz stavkov, tudi sedaj ko sem popolnoma zaspana, ne morem zaspati, moram povedati"Hvala , ker razmišljate na glas, za nas."
    Tudi sama bi rada pisala, pa me je strah.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več