Vračam se

... po odisejadi z dijaki 4. letnika v Parizu.

Prvič sem bil tam pred natanko desetimi leti. Že takrat me je presenetil z odprtostjo in svobodo duha, ki jo je nanesel na vse nas, takrat še dijake 3. letnika, željne prihodnosti in dovzetne za novo, veliko, široko kot obzorje.

Sedaj je Pariz še vedno čaroben, še vedno svoboden, še vedno tako drugačen. Le da ga ne gledam več z odprtimi očmi, ampak z odprtim srcem. Vase ga sprejemam drugače kot poprej. Veliko bolj mi je pomemben mestni utrip in obrazi ljudi, ki hodijo po njem. Veliko bolj me prevzame, kar se riše na korakih ljudi, ki hodijo mimo mene, kot zidovi in železo. Veliko bolj iščem barv, kot oblik. Veliko bolj si želim poti, kot pa razgledov.

Pariz pa ... je še vedno Pariz. S še čem, kar bom odkril in spoznal, ko bom spet tam.

Komentarji

  1. andreja1. 11. 10, 21:40

    Deset let je dolga ali pa kratka doba, ko gre za čutenje je dolga, zdi se tako davno , ko si stvari dojemal tako, danes pa tako. Se morda staram?

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)2. 11. 10, 10:55

    Jaz se Pariza zlasti rad spominjam zato, ker smo bili tam res klapa - tisti, ki smo se držali skupaj - velika skupina - smo se res imeli fajn. Kdaj bom šel spet, ne vem, vem pa, da bom gotovo šel drugače in bom stvari drugače gledal ter drugače dojemal. Še vedno pa doživljam kdaj tisti čudoviti soj v eni izmed znamenitosti zunaj Pariza, kjer smo bili - katedrale v Chartru.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več