Gorčično zrno

Je težko z besedo presaditi murvo v morje? Težko. Človek bi rekel, da zato potrebuješ nekakšno čudežno moč, čarovnijo. Nekaj nadnaravnega. In očitno je rešitev za to. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno,« najmanjše zrno na svetu. A ker je to kljub vsemu težka naloga, si predstavljam, da je treba za vero močno zavihati rokave.

A obstajajo še težje stvari od te. Na primer odpustiti. Priznati nemoč. Ostati zvest. Se spremeniti. Vztrajati. Upati. Stvari, za katere je treba garati. Bolj kakor za murvo.

Šele v njih zares spoznaš, da brez vere nekako ne gre. Morda bi se murvo z lastnimi rokami še dalo presaditi v morje, če bi ne šlo drugače, a tiste srčne, notranje zadeve se z rokami ne dajo premakniti. Šele v njih res spoznaš, kakšen napor je živeti: ko narediš vse, kar je v tvoji moči, spoznaš, da je to tako zelo malo ... Da si samo nemočni »nekoristni služabnik«. In takrat si odprt za pomoč. Takrat si odprt za vero.

Zakaj je to tako pomembno, biti odprt za vero? Zato, ker je vera dopolnitev mene do tistega, kar je človek. Tisti košček, ki mi manjka. Ker je vera sicer napor, ko smo močni, a pomoč, ko smo šibki. Ker je vera videti nekoga, slišati nekoga, biti z nekom, čeprav si sam. Ker je vera svetilnik v noči in skala v viharju. Ker je nekaj, kar me vzpodbuja, da ne neham hoditi, ne neham delati, ne neham živeti. Ker je vera kot zrak za mojo dušo, da vidim smisel vsemu, kar počnem, pa čeprav se celemu svetu zdi neumno ali celo grešno.

Do tega pridemo, ko najdemo v svojem življenju prostor za prijateljstvo, za ljubezen. Ko ugotovimo, da svoj prostor v mojem svetu in življenju nujno potrebujeta, pa čeprav sprva velik le kot gorčično zrno. Kdor ima ta prostor, kdor ima v sebi prostor za Boga, temu ne bo nič nemogoče. Saj je vendar vera tista, ki nas pelje čez to, kar se vidi, kar boli, kar me straši.