Preskoči na glavno vsebino

Gorčično zrno

Je težko z besedo presaditi murvo v morje? Težko. Človek bi rekel, da zato potrebuješ nekakšno čudežno moč, čarovnijo. Nekaj nadnaravnega. In očitno je rešitev za to. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno,« najmanjše zrno na svetu. A ker je to kljub vsemu težka naloga, si predstavljam, da je treba za vero močno zavihati rokave.

A obstajajo še težje stvari od te. Na primer odpustiti. Priznati nemoč. Ostati zvest. Se spremeniti. Vztrajati. Upati. Stvari, za katere je treba garati. Bolj kakor za murvo.

Šele v njih zares spoznaš, da brez vere nekako ne gre. Morda bi se murvo z lastnimi rokami še dalo presaditi v morje, če bi ne šlo drugače, a tiste srčne, notranje zadeve se z rokami ne dajo premakniti. Šele v njih res spoznaš, kakšen napor je živeti: ko narediš vse, kar je v tvoji moči, spoznaš, da je to tako zelo malo ... Da si samo nemočni »nekoristni služabnik«. In takrat si odprt za pomoč. Takrat si odprt za vero.

Zakaj je to tako pomembno, biti odprt za vero? Zato, ker je vera dopolnitev mene do tistega, kar je človek. Tisti košček, ki mi manjka. Ker je vera sicer napor, ko smo močni, a pomoč, ko smo šibki. Ker je vera videti nekoga, slišati nekoga, biti z nekom, čeprav si sam. Ker je vera svetilnik v noči in skala v viharju. Ker je nekaj, kar me vzpodbuja, da ne neham hoditi, ne neham delati, ne neham živeti. Ker je vera kot zrak za mojo dušo, da vidim smisel vsemu, kar počnem, pa čeprav se celemu svetu zdi neumno ali celo grešno.

Do tega pridemo, ko najdemo v svojem življenju prostor za prijateljstvo, za ljubezen. Ko ugotovimo, da svoj prostor v mojem svetu in življenju nujno potrebujeta, pa čeprav sprva velik le kot gorčično zrno. Kdor ima ta prostor, kdor ima v sebi prostor za Boga, temu ne bo nič nemogoče. Saj je vendar vera tista, ki nas pelje čez to, kar se vidi, kar boli, kar me straši.

Komentarji

  1. Želim si, da bi tvoja razmišljanja, pridige verniki tudi slišali, ker je v njih toliko razlage, naukov in navsezadnje tudi tolažbe.
    Vsak res nosi v sebi "gorčično zrno", vsak človek, ne samo kristjan, ampak tako težko ga je prepoznati, kaj šele zalivati, da zraste v "mogočno drevo". Pa je potrebna samo tista prava ljubezen in vse bi bilo lahko.
    Lep Gospodov dan!
    TT

    OdgovoriIzbriši
  2. Odlično. Si rekel, da je bolj kratko - sej tud gorčično zrno je majhno! Važna je kvaliteta ne kvantiteta :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.