Preskoči na glavno vsebino

Kar spreminja človeka

Nihče ni maral Zaheja. V to sem prepričan.

Ob njegovih številnih goljufijah, ob njegovi arogantni in pohlepni drži se nihče ni počutil dobro. Res, Zahej je mnogokrat padel, naredil je mnogo napak. Vsi so bili prepričani, da je slab človek in zato se do njega tudi nihče ni obnašal kot človek. To je v njegovo življenje prineslo samoto.


Zahej se je branil s sovraštvom in izkoriščanjem. Ste kdaj opazili, koliko je takih ljudi? Omagali so v svojih napakah, ker niso zadovoljili velikih pričakovanj svoje okolice. Tudi Zahej je bil tak. Majhne postave, ne preveč fizično sposoben, malce zaletave in ambiciozne narave, morda si je preveč upal, podiral je predsodke, plezal na smokve, se pravi vznemirjal okolico, delal, kar si mnogi niso drznili. Zato so obupali nad njim: »Iz tega fanta ne bo nikoli nič dobrega.«

Zaheja – Zaheja, kot so ga poznali v Jerihi, kot cestninarja, grešnika in prevaranta – so naredili drugi ljudje.

A v življenje Zaheja, od vseh zapuščenega in zavrženega Zaheja, nekega dne vstopi Jezus. Zaheja to srečanje, srečanje po dolgih letih samote, tako pretrese, da se popolnoma spremeni. To ni navadno srečanje. Ni srečanje nekoga, ki se mora srečati, ampak nekoga, ki si tega srečanja želi. (Jezus bi lahko šel mimo, pa se ustavi.) To je tisto, kar tako gane Zaheja, da postane nov človek: zavest, da je še nekdo, ki mu je mar zanj, ki se zanj zanima, ki mu daje priložnost, ki ga sprejema, ki ni obupal nad njim. Kajti Jezus mu ne napravi pridige o njegovih grehih in napakah, ne obsoja, ne sovraži. Z njim je. Tam, v njegovi hiši, v njegovem položaju, v njegovem življenju, kamor si ni upal nihče.

Da bi povedal Zaheju, da bi povedal tistim, ki gledamo, kako se dogaja nekaj nezaslišanega: kar spreminja človeka, je ljubezen, ne sovraštvo.

Komentarji

  1. ... in ljubezen nosi v sebi tudi potrpežljivo sprejemanje drugačnosti. Jezus je sprememba, ki jo - mislim - vsi pričakujemo, saj pogosto obsojamo sebe bolj, kot nas drugi.

    OdgovoriIzbriši
  2. <Tudi jaz tako mislim in hvala Bogu občutim.

    nate

    OdgovoriIzbriši
  3. Ker je majhen, je tudi žleht - tud ti si žleht, k si majhen :) Ja, takega nrdijo drugi, ker gledajo od zunaj in ker dajejo po predalčkih in kategorijah ljudi. Premalo se potrudimo, da bi naredili kaj drugače od množic v pozitivnem smislu, denimo v presoji človeka kot celote. Takšni smo ljudje, je pa Gospod k sreči drugačen in se z nami želi srečati. Prihaja nam naproti, se pa moramo za to kdaj potruditi.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.