Besede za srce

Razmišljam, kdo je bil norec, ki je nekoč menil, da bi lahko poskusili drugače, da bi se lahko ljudje recimo vozili po okroglih in ne kvadratnih kolesih. In kdo je bil moj nori slovanski pradedek, ki se je odločil zapustiti svojo stepo in postati Slovenec pod Triglavom. Ne vem, kdo sta bila tadva človeka, vem pa, da sta bila dovolj nora, da sta sanjala. In da sta hotela svoje sanje živeti, vpričo bučnega in bolečega smeha tistih, ki so živeli normalno . Ne vem, če mladi danes ne sanjajo. Vem pa, da si mnogi svojih sanj ne upajo živeti. Preveč imajo. Preveč je na kocki. Za to, da živiš svoje sanje, moraš namreč biti norec , ki je pripravljen za te svoje sanje vse zapustiti in od njih ne imeti ničesar. Poglejte svoje starše, ki so imeli sanje, da bi ljubili drug drugega bolj kot vse drugo na svetu. Ki so sanjali, da bi imeli otroke. Poglejte naše očete, ki so hoteli imeti svojo državo. Da, živeti sanje pomeni biti revež in ubog, brez koristi, brez hvale in brez »prijateljev«, celo brez...

Naše življenje ni hiša in vrt in topla postelja. Naše življenje je pot. In njen cilj je vprašanje, ki nas vznemirja: » Kdo sem? « (Lk 9,19) Kdo je človek, ki ga samo srečam, in kdo je človek, s katerim živim? Ni nujno dobiti odgovora na to, nujno pa se je spraševati . Kdo je? Zakaj je tak, kot je? Kaj se mu je v življenju zgodilo? Kaj hoče, česa si želi? Kaj v svojem življenju pogreša? In spraševati se je treba ne zato, da bi ga razumeli, temveč samo zato, da bi skupaj z njim delili njegovo pot . Samo zato, da bi odšli od svojega doma, od svojih prepričanj, od svojih načrtov, od vseh svojih zabetoniranosti v deželo svobode – v deželo Drugega. » V deželo, ki ti jo bom pokazal. « (1 Mz 12,1) Ljudje, ki pridejo v naše življenje, tja ne pridejo slučajno. Zato je nujno, da me vsak od njih vznemirja . Da me sili na pot, na naporno pot do človeka, s katerim si delim mizo in posteljo, pa tudi do tistega, s katerim si delim samo trenutek v trgovini, na cesti, med hitenjem proti službi ...

Komur se pa malo odpusti, malo ljubi. (Lk 7,47) Ne vem, kaj je težje, odpustiti ali sprejeti odpuščanje. Toda nekaj je gotovo: da je težko biti človek , kar pomeni biti srečen v svoji krhkosti in nemoči, delati napake in skupaj z njimi živeti kot vesel in izpolnjen. To je še toliko težje, odkar se nam je v glavo prikradla ideja, da je mogoče biti srečen in izpolnjen le tako, da si poln zmag in uspehov, da si srečen tedaj, ko si močno in mogočno bitje. Pa ni tako. Močni in mogočni, neporaženi ljudje živijo prazna in samotna življenja. Močnejši kot izgledajo, šibkejši so. Pasti, to pomeni postajati človek. Reči: »Ne morem več,« »Nimam pojma,« »Grešil sem« in podobne stavke. Kajti na tleh, na našem dnu, ležijo vsi pomembni nauki, ki se jih moramo naučiti. In najpomembnejši dve besedi, ki jih spoznamo tam, sta, da sem » samo človek «, ki lahko naredi nekaj, ne more pa vsega. Tako se človek nauči svojih meja. Potem je do sreče samo še en korak. Da jih spoštuje. Ko marljivo naredim,...

Vsak od nas nosi v sebi nekaj mrtvega. Ali je to nekaj, kar so nam ubili drugi, ali pa nekaj, kar smo ubili sami s svojimi dejanji in odločitvami. Lahko smo žrtve ali morilci, pa vendar vsi hodimo v istem sprevodu – v sprevodu, ki ga vodi smrt. Krivica, izkoriščanje, prevara, laž. Ali pa: maščevalnost, obračunavanje, zamera, obsojanje. Čeprav gre za stvari dveh različnih strani, dveh različnih bregov, dveh različnih pogledov, dveh različnih usod, gre za isti sprevod. Sprevod, ki hodi v smeri smrti . Iz njega ne moremo izstopiti, dokler v sebi nosimo svoje mrliče. Ne moremo biti živi, dokler nosimo v sebi nekaj mrtvega. Čeprav je to jasno, je tudi prav tako težko. Od svojih mrtvih se zelo težko ločimo, ne pustimo jim oditi. Zadržujemo jih zase, ker bi z njimi radi nekaj pridobili, izkoristili bi jih radi, bodisi da bi se komu zasmilili, bodisi da bi z njimi dobili moč nad drugimi, razlog za maščevanje ali zadoščenje ali … A dokler jih nosimo v sebi, zaradi kateregakoli razloga že, ...