V deželo, ki ti jo bom pokazal

Naše življenje ni hiša in vrt in topla postelja. Naše življenje je pot. In njen cilj je vprašanje, ki nas vznemirja: »Kdo sem?« (Lk 9,19)

Kdo je človek, ki ga samo srečam, in kdo je človek, s katerim živim? Ni nujno dobiti odgovora na to, nujno pa se je spraševati. Kdo je? Zakaj je tak, kot je? Kaj se mu je v življenju zgodilo? Kaj hoče, česa si želi? Kaj v svojem življenju pogreša? In spraševati se je treba ne zato, da bi ga razumeli, temveč samo zato, da bi skupaj z njim delili njegovo pot. Samo zato, da bi odšli od svojega doma, od svojih prepričanj, od svojih načrtov, od vseh svojih zabetoniranosti v deželo svobode – v deželo Drugega.

»V deželo, ki ti jo bom pokazal.« (1 Mz 12,1)

Ljudje, ki pridejo v naše življenje, tja ne pridejo slučajno. Zato je nujno, da me vsak od njih vznemirja. Da me sili na pot, na naporno pot do človeka, s katerim si delim mizo in posteljo, pa tudi do tistega, s katerim si delim samo trenutek v trgovini, na cesti, med hitenjem proti službi ali domu. Nujno je, da me ljudje vznemirjajo. Kajti oni so dežela, ki mi jo hoče pokazati Bog. Oni so dežela, ki mi jo hoče s svojo obljubo dati. Tam je namreč tisto, česar si v tem svojem trenutku obupno želim in iščem in za kar se borim. Odnos. Prostor, v katerem sem človek.

To pomeni odpovedati se sebi (Lk 9,23): odreči se temu, da bi naredil sebe za središče sveta, in oditi na pot.