Iskati večje dobro


Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli … 

Obsojanje 

Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.« 

Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi. Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik, s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dober človek in kdo ne, kdo nas je »vreden« in koga se moramo izogibati, s kom se torej smemo in s kom se ne smemo družiti. Mislimo si, da nam to daje nekakšno dovoljenje, da smo izključujoči. Da imamo po tem pravico nekoga, ki ne ustreza našim strogim merilom, takoj zavreči in ga poslati v pekel. 

Enako pot so v Jezusovih časih ubrali farizeji. »To ni dovoljeno!« (Mr 2,24) Kaj pa je bolje? Kaj je bolj prav? 

Nad vsem je ljubezen 

Današnja Jezusova kritika je torej namenjena ljudem, ne pravilom v Cerkvi. Pravila, zapovedi so nam postavljena zato, da nam služijo, ne gospodujejo. Da nikogar ne ubijejo, temveč rešujejo. »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« (Mr 2,27) Če imajo koga ubiti, odstraniti, pokončati, ne izpolnjujejo svojega namena. Nad njimi je ljubezen. 

Kristjani pa smo tisti, ki se jih moramo naučiti uporabljati, da pripomorejo k ljubezni. Razumeti, kaj je večje dobro v določenih situacijah. Cerkev je po svoji naravi vključujoča. Nikomur nimamo pravice zapreti vrat! Tako ni postavljena, da obsoja, temveč da sprejema, ne da koga zavrača, temveč da oznanja, ne da se postavlja nad druge, temveč da skupaj z drugimi hodi in se uči od Jezusa. Tako bo postala spet mlada. Sicer bodo z njo odšli v pogubo vsi tisti, ki so koga drugega postavili tja.

(misel ob 9. navadni nedelji, leto B)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več