Kako dobro spati

In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39) 

Viharji so težke stvari. Tisti, ki se dogajajo zunaj, posebno pa tisti, ki se dogajajo znotraj nas. Življenje je tako, da nas slejkoprej kaj vrže iz tira. Skrbi in bremen, se zdi, pa je dandanes vedno več, tako da se zdi, kakor da življenja ne obvladamo več, kakor da je to nekaj, česar se moramo bati. Znaka za to sta velika živčnost in napetost med ljudmi. 

Stresna reakcija se v nas sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče, pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki ima pasti pred nas) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi skrbmi. 

In razmišljam, zakaj je v zadnjem času med nami tako veliko stresa, ter opažam, da ta ni nastal, ker bi imeli več dela ali težje življenje kot naši predniki – kvečjemu je obratno – temveč ker smo si začeli domišljati, da je oz. da mora biti vse v naših rokah. In od nas se pričakuje, da smo večji kot smo, sposobnejši kot smo, močnejši kot smo v resnici. Mi pa ne zmoremo, pač nismo bogovi, samo nepopolni in šibki ljudje smo. Preresno se jemljemo, to je tisto, kar nas peha v stres, nismo kos situaciji, v katero smo se postavili sami. 

Ob tem je težko samo razumsko reči, da bo vse v redu, težko je kar na hitro pregnati svoje skrbi. Zato Jezus danes postavi izvir ravnotežja za ljudi. To je On. Postaviti Njega za gospodarja življenja je tisto, kar umiri. On ukazuje viharju v nas: »Utihni! Molči!« To ni nič drugega kot zapoved, naj nehamo poslušati samega sebe, svoje skrbi in strahove, ter začnemo poslušati Njega: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr 4,40) 

Na Jezusovo povelje nastane globoka tišina. In morda je ravno ta tako zelo potrebna, ko se v svetu okoli nas dogajajo za nas pretežke stvari, globoka tišina, v kateri ljudje skupaj s svojimi skrbmi utihnemo in prisluhnemo: da bomo slišali, da bomo razumeli, da bomo verjeli, da so stvari v našem življenju v Njegovih rokah. Da lahko sredi viharjev kakor On spimo na palubi, ker je On razlog, zaradi česar se nam ne more zgoditi nič hudega. 

Papežu Janezu XXIII. se je nekoč novoimenovani škof potožil, da mu težko breme škofovske službe ne pusti spati. In papež mu je odgovoril: »Oh, veste, meni se je v prvih tednih papeževanja enako dogajalo. Od samih skrbi cele noči nisem spal. Potem pa sem enkrat v polsnu videl svojega angela varuha, ki mi je prišepetal: 'Giovanni, ne imej se vendar za tako pomembnega.' Od takrat spet izvrstno spim.«

(misel na 12. navadno nedeljo, leto B)