Besede za srce

»O žena, velika je tvoja vera!« (Mt 15,28)  Danes se preko dogodka s kanaansko ženo, ki k Jezusu pristopa s popolnoma regularno prošnjo, da bi – kot mnoge druge – ozdravil tudi njeno hčer, doživi pa sprva hladno zavrnitev, sprašujemo, kaj sploh je vera. In čeprav se nam dozdeva, da je to predvsem vrsta opravil in dolžnosti, ki smo jih dolžni Bogu v zameno za varstvo in usluge – tako so boga dojemali predvsem v prvotnih, staroselskih verah – gre za nekaj drugega. Gre za odnos, v katerem se človek in Bog postavita na pravo mesto.   Morda je ta odlomek v evangelije vstopil predvsem zato, ker lahko zaradi Jezusove bližine in dostopnosti prav hitro Boga začnemo dojemati kot nekoga sebi enakovrednega, še več, zaradi njegove dobrote ga je tudi v tistem času marsikdo dojemal za služabnika , ki ima celo dolžnost, da izpolnjuje želje.  A Jezus nikdar ni storil čudeža, če v prosečem ni zaznal vere . Če mu nekdo ni dal vedeti, da ga dojema in priznava za Boga .  Jezusova navidez...

In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39)  Viharji so težke stvari. Tisti, ki se dogajajo zunaj, posebno pa tisti, ki se dogajajo znotraj nas. Življenje je tako, da nas slejkoprej kaj vrže iz tira. Skrbi in bremen, se zdi, pa je dandanes vedno več, tako da se zdi, kakor da življenja ne obvladamo več, kakor da je to nekaj, česar se moramo bati. Znaka za to sta velika živčnost in napetost med ljudmi.  Stresna reakcija se v nas sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče , pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki ima pasti pred nas) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi skrbmi....

Kako lepo sporočilo danes nosi evangelij: v svojem življenju, v svojem življenjskem poslanstvu ni treba narediti nič drugega, kakor da človek vrže svoje stvari v zemljo. Da torej naredi, kar more, kar je v okviru njegovih moči, potem pa rezultat preda v Božje roke. To je dovolj. »Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu.« (Mr 4,28)  Čeprav to zveni tako osvobajajoče, da bi si končno utegnili oddahniti od neprestanega sekiranja, se za to vseeno le stežka odločimo. Raje se sekiramo in si očitamo, če nismo zadostili svojim nenormalno visokim standardom. Ti so ponavadi veliko višji od naših sposobnosti , verjetno zato, ker teh standardov nismo pridobili od znotraj, torej od Boga, temveč od ljudi, privzgojila, udomačila nam jih je družba s svojimi pričakovanji.  In zato razumemo, v čem je težava, da tega nočemo sprejeti: prav sam rezultat , s katerim v takem primeru – ko torej opustimo nadzor nad stvarmi, ki sploh niso v naši moči – nismo zadovolj...