Besede za srce

Ta nocojšnja noč je človekova najbolj trda resničnost. Za koga je to noč osamljenosti in potrtosti, za koga noč poraza ali celo obupa. Za koga noč sovraštva, za drugega spet noč negotovosti ali revščine ali slepote. Noč človekove izgubljenosti je to. Noč ne nastane kar tako in tudi ne mine kar naenkrat. In pusti neizbrisno sled. Zato je vsaka človekova noč težka . Morda prav zato pa je vsaka človekova noč tudi sveta. V tej težki noči se je namreč zgodila čudovita skrivnost, ki jo je napisala Ljubezen, v človekovem življenju vedno prisotna Ljubezen. Ta človekova tema, trpljenje in greh in majhnost – recimo kar človekova človeškost, tisti del človeka, ki ga nihče ne mara – so postale jaslice. Prebivališče Boga med ljudmi . »In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21,3-4) Morda je to težko verjeti,

Ne bom lagal. Tudi zame je eno težjih vprašanj, ki jih postavlja advent, vprašanje veselja , ki ga napoveduje. Ker je res težko biti vesel v tem svetu, ne da bi si pri tem zatiskal oči nad situacijo v velikem ali v drobnih svetovih našega življenja. V tem me preseneti Marija. Na njenem obrazu so skrbi, ki jih prinaša nosečnost v čudnih okoliščinah. Njeno življenje je vse prej kot enostavno. Ne ve, kako se bo na to odzvala okolica, če je ne bodo mar kar ubili. In če bo preživela, kako bo živeti z večno sramoto, kako bo preskrbela otroka in kje sploh bo živela … Toda kljub tem skrbem Marija ljudem prinaša veselje. Vzbuja upanje. Ne zaradi mladosti ali uspeha ali brezskrbnosti. Marija ni zmagovalka. Nosilka Boga je . Zato je vesela. Pravo veselje se ne more roditi iz zunanjih stvari. Dokler bomo namreč iskali razloge za svoje veselje od zunaj, bomo vedno ostali razočarani. Tako je. Zunanje veselje je minljivo in krhko, tako hitro se razpoči kot milni mehurček. Slejkoprej se bo ko

Iz oken vsake hiše naj čez dežele in meje srebrno seme seje in zlo iz src nam briše. Prižgimo luč, ljudje. Za otroke naše male: ko nam preveč bo let in njihov bo ta svet, naj vrt jim bo, ne skale. Prižgimo luč, ljudje. Prižgimo jo vsi hkrati, da bodo vsepovsod utrujeni soldati domov spet našli pot. Prižgimo luč, ljudje. Saj kdaj že plamen sveče pokaže kod in kam gre prava pot do sreče, ko človek tava sam. Prižgimo luč, ljudje!

Kadar v življenju postane močno temno, kadar se ti dogajajo hude stvari in zreš zlu naravnost v obraz, tvoje življenje pa zato postane polno samote, žalosti in obupa, se te polasti grozen občutek, da ne moreš storiti ničesar. Da si nemočen. Da si v primežu, iz katerega se ne moreš izviti. Takšno moč ima tema ... Gandalf je sedel pri mizi in se zgrozil, ko je ugotovil, da je svet zajelo zlo. Tema, ki se je začela širiti nad ves svet, nad srca ljudi, in se jih polaščati. Potem so razpravljali, kaj naj storijo. In je dejal: » Nekateri verjamejo, da samo velika moč lahko zadrži zlo. Toda sam sem odkril nekaj drugega. Ugotovil sem, da so to majhne stvari. Vsakdanja dejanja navadnih ljudi, to zadržuje temo proč. Preprosta dejanja dobrote in ljubezni. « (J.R.R. Tolkien, Hobit ) Tam se dogaja vse pomembno za življenje, naše spreobrnjenje in naše odrešenje. V majhnih dejanjih dobrote in ljubezni do ljudi, s katerimi živimo. Tam se rojeva Bog v ta svet. Ni moči, ki bi premagala temo. So

Drobtina iz Rima #9 8. decembra je bilo v Rimu gotovo najhladnejše jutro v vsej jeseni. Tako mrzlo in neprijazno, z rahlim dežjem in ledeno hladnim vetrom, ki je pihal na premočene lase. Presenetilo me je, priznam, tako kot tudi meteorologe, ki so ustrelili povsem mimo. Verjel sem jim in šel na Trg svetega Petra premalo oblečen. Kako mi je bilo žal! Ko se je zdanilo, me je zeblo tako zelo, da sem začel trepetati. Tako zelo me je zeblo, da sem razmišljal, če se ne bi raje kar odpravil nazaj domov. Pa sem vendarle ostal. Še dobro. Poleg mene je sedel mlad fant, krepko zatopljen v molitev. Pridružil sem se mu. Tudi zato, da bi lažje prestajal dve uri čakanja na mrazu, da se maša začne ... (Tule se bom v svoji pripovedi samo malce ustavil in vprašal, če verjamete v čudeže. Verjamete v Miklavža? Samo tri dni prej sem v svojem pismu Miklavžu zapisal, da si želim topel šal. Zjutraj ga pred mojimi vrati seveda ni bilo. Toda ... ) Ko sem se v mrazu tako stisnil skupaj, da me je še

Pripravite pot Gospodu . (Lk 3,4) On ne prihaja tako, da bi se ga slišalo. Prihaja kot tihi šepet. In sliši ga samo tisti, ki ima dovolj občutljivo uho, izbrušeno v delavnici tišine. Poslušanje je težka stvar. Od poslušanja odhajaš globoko ranjen. Dotakne se te, tako močno se te dotakne, da ne ostaneš več tak, kot si bil prej. Morda si zato advent ponavadi delamo tako močno hrupen: da ne bi slišali. Ne sebe, ne drugih, ne Boga. Ker slišati vedno pomeni – spreobrniti se. Toda takšen je uvod v evangelij: človek, ki je tiho in posluša. In se tako spreobrača: Janez Krstnik v puščavi. To ni beg, to je uvod v evangelij. Da bi razumeli evangelij, da bi ga srečali in da bi ga živeli, je potrebna tišina. Globoka tišina. Nič. Praznina. Molk pred svetom, pred Bogom, pred seboj. Brez opravičevanj, brez argumentov, brez moči, brez izgovorov, brez krivd. Samo poslušanje. Vem, da se velikokrat ponavljam, toda našega sveta ne bodo rešile besede. Rešila ga bo tišina. V njej se sliši Boga, ki re

Dragi sveti Miklavž! Morda me tokrat ne boš prepoznal po pisavi. Drugačna je kot takrat, ko sem ti pisal kot mali Marko, z ročicami, umazanimi od flomastra, in s sijočimi očmi, ki so v resnici verjele, da boš moje pismo vzel s police, ga prebral in izpolnil želje, ki sem ti jih napisal z nerodnimi črkami. Drugačna je, ker sem drugačen tudi jaz. Koliko stvari se je spremenilo od takrat, ko sem ti zadnjič pisal. Končal sem šolo, pa jo spet začel. Naredil sem nekaj velikih neumnosti, zaradi še zdaj prejočem katero od črnih noči. In bil sem pomemben, cenili so me. Srečal sem mnogo ljudi, več dobrih, kot slabih. In užil sem življenje v vsej sladkosti in grenkobi, ki jo premore. Drugačen sem, veš, res sem drugačen. Ta večer pa je še vedno isti kot takrat. In v njem sem vsako leto isti tudi jaz: mali Marko, ki z vznemirjenjem čaka tvoj tihi prihod - in ti piše pismo. Ker želim biti nocoj, vsaj za en večer, spet tako preprost, kot sem bil takrat. Ni lahko, veš. Vmes so me ljudje hiteli p

Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja. (Lk 21,34) Kako je mogoče, da so ulice na Madagaskarju, kjer ljudje komaj preživijo, polne veselega smeha, evropske, kjer nikomur nič ne manjka, pa so obtežene s turobnimi skrbmi? V resnici bolj ali manj vsi ljudje doživljamo podobne radosti in podobne tragedije. Ali je človek v svojem življenju srečen ali ne, pa sploh ni odvisno od tega, kaj se mu v življenju zgodi. Tudi ne toliko od tega, ali mu kaj uspe ali ne, ali kaj ima ali ne, niti od tega, katere ljudi sreča. Njegova sreča je odvisna od lahkosti njegovega srca. Če povem drugače: sreča je odvisna od tega, kako človek vse to sprejema. Ker se da življenje živeti na dva načina: ali je vse »breme« ali pa je vse »dar« . Popolnoma iste stvari lahko človek živi s težkim ali lahkim srcem. O tem namreč, ali nas bo življenje, kakršnokoli že je, otežilo ali odrešilo, odločamo povsem sami. Kajti bremen nam na pleča ne nalaga življen

» Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. « (Jn 18,37) Nekam temačno je bilo včeraj, ko sem stopal po rimskih ulicah. Smrdelo je po zažganem in v zraku je bilo čutiti napetost. Policija, vojaki. Negotovost. Strah. Potem še živčnost, ker je pred menoj težek izpit. Zgrbil sem se v sedež na avtobusu in si želel, da bi bil kje drugje. A kje drugje, kot sredi življenja? Nekje med čakanjem v koloni prav tako napetih voznikov in ponavljanjem hebrejskih glagolov mi je v ta mrak na konec roke zdrsnila rumena zapestnica, vez med menoj in dijaki, s katerimi sem živel. Zasvetila se je. Ne toliko zaradi rumene barve, kot zaradi zapisa na njej: »Ti si moj ljubljeni sin.« Najgloblja resnica človeštva je to . In edina resnica, v katero verjamem v tej človeški zmedi, kjer ni nič trdno in nič sveto. In verjamem ji, ker jo je Kristus potrdil tako, da je zanjo dal življenje. Za to resnico Bog zastavlja življenje! » Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: mor

Drobtina iz Rima #8 Morali bi videti, kako se je v enem samem vikendu Rim dobesedno izpraznil. Vsak dan, ko smo imeli predavanja popoldne, nisem niti pomislil, da bi se prerival skozi množice pred Fontano di Trevi, v ponedeljek pa je bilo pred njo tako malo ljudi kot že dolgo ne. Pravzaprav še nikoli tako malo. Res je tudi malce hladneje in dnevi so precej krajši. Toda približno enaki so bili tudi prejšnji teden. Zakaj takšna razlika? Zaradi Pariza . Zaradi 13. novembra . Strah pred teroristi je z ulic Rima pognal na tisoče ljudi in nanje pripeljal policijo, na vsakih petsto metrov po eno patruljo. Ni več tako, kot je bilo še pred štirimi dnevi. Na ulicah je čutiti nelagodje, pogovori se sučejo bolj ali manj po istih tirnicah. In na metroju ne razmišljaš več o predavanjih in večerji, ampak v strahu pogleduješ na temnopoltega bradatega moža, ki stoji poleg tebe in po telefonu žebra svojo ropotajočo arabščino. In prav zaradi tega se bojim terorizma. Ne toliko zaradi mišic, zara

Prejšnji vikend sem iz Rima smuknil domov. In če bi vedeli, kako zelo sem zaljubljen v kraško jesen, potem bi razumeli, kako težko sem se v ponedeljek zjutraj spet poslovil od domačih krajev. Tamle ob cesti proti Tržiču, kamor me je brat peljal na vlak, me je še zadnjič pozdravila rdečina ruja. In sonce se je počasi dvigalo izza obzorja … Kar nisem hotel iti. Ostal bi tam, v tistem nadčloveško lepem trenutku, za večno in gledal lepoto ruja … in sonca … in prijateljev … Toda ta trenutek je minil. In je bil zato tako zelo žalosten. In prav zato večno lep. Minljivost je nekaj tako težkega, pa tudi nekaj tako zelo dragocenega. Kajti trenutek je lep, dokler je minljiv . Minljivost je dar človeku. Kaj če bi bil ruj rdeč celo leto? Bi mi bil še tako lep? Bi ga vsakič opazil? Bi mi še vedno ob njem zatrepetalo srce? Verjetno ne. Tako je z veliko stvarmi, ki jih živimo. Tako je tudi z življenjem samim. Prav minljivost naredi življenje čudovito. Misel na smrt naredi trenutke življenja

Drobtina iz Rima #7 Danes sem v Rimu videl prav toliko nasmehov kolikor zvezd. Mislim, da vsega skupaj šest. Med šest tisoč zvezdami, ki jih lahko opazi človeško oko in med vsaj tisoč ljudmi, ki sem jih srečal. Pa ne bom rekel, da jih ni več kot šest. Zaprti nekje globoko v svojih majhnih sobicah ali v galaksijah daleč stran morda so, morda počivajo po napornem delavniku, morda se skrivajo pred žalostjo in bolečino. Morda so jih prekrile druge, umetne luči. A videti jih ni. Tako noči postanejo nekoliko manj svetle in svet nekoliko manj vesel. Za vse. Rim je mesto brez zvezd in brez nasmehov. Morda mi je zato tu tako tuje, kot ste po zapisih že mnogi opazili. Morda se zato nikakor ne morem počutiti domače. Kajti doma sem tam, kjer je veliko zvezd in veliko nasmehov. Obojega rabi človek veliko. Ne za luksuz, za preživetje. Pa sem jih vendarle nekaj ugledal. Šest. Malo, a bolje kot nič. In zadnji nasmeh je bil najlepši od njih. Naslikal se je na obrazu šestletne Kitajke. Nasmehni

» K mizi pridemo lačni. « (s. Rebeka Kenda) Dva uboga novčiča revne vdove imata za naš bogati svet izjemno sporočilo: včasih je »malo« célo premoženje … in včasih je »celo premoženje« tako zelo malo … Nekoč, ko smo šli s prijatelji v hribe, nas je presenetila velika vročina, večja, kot smo pričakovali. Zato nam je na polovici poti začelo zmanjkovati pijače. Delili smo si jo tako, da smo šteli požirke. Lahko si mislite, da se takrat, ko smo v dolini vendarle prišli do studenca, nisem spraševal, ali je voda zame dovolj dobra. Samo sklonil sem se v veliki hvaležnosti in vsak požirek je bil zame najsvetejši in tisti trenutek vrednejši od vsega drugega na svetu. Nauk darú uboge vdove je preprost, a zelo pomemben: videti dragocenost majhnih, drobnih stvari življenja . To je edino, kar lahko nasiti presitega človeka današnjega časa. Presiti človek namreč stvari ceni po količini. Hrani se s količino, ne z vsebino. Zato ostaja lačen. Čeprav ima veliko, ni zadovoljen, ni vesel, vedno znova

Blagor ubogim v duhu, blagor krotkim, blagor žalostnim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor miroljubnim, blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani. Jezusovi blagri govorijo o človekovi sreči. Toda ta merila, kaj pomeni biti srečen, so drugačna, kot bi pričakovali. Ker so našim idejam o tem, kaj pomeni biti srečen, popolnoma nasprotna. A kakorkoli že si predstavljate srečo in pot do nje, je vendarle tako, da so uspeh, premoženje, denar, dosežki in uresničenje želja za srečo popolnoma nepomembni. Še več, kvečjemu nam celo branijo, da bi prišli do nje. Ker pač v življenje človeka prinašajo strah in odnašajo ljudi. Za srečo so potrebne solze. Ne vzemite tega stavka narobe. Ne govori o iskanju trpljenja, ampak o njegovem rezultatu. Za to gre. Sreča zahteva od človeka spremembo, obrat, spreobrnjenje. Pa ne kakšnih velikih dosežkov, niti ne kakšnih posebnih metod. Zahteva samo solze. Solze otroka, ki ne bo srečen, dokler se ne bo stisnil

*** Vsa tenka, vsa mirna je zarja večerna, da vidim zvezde skozi njo: nad kupolo mračno čez mesto temačno se tiho v loku svetlem pno. Golobov se dvoje med nebom, vodo je preneslo s perotmi blestečimi ... Dovolj si trpelo, kaj zahrepenelo, srce, si spet po sreči mi?

Poti Nejca Zaplotnika ni treba predstavljati. Pot se preprosto bere. In bere se jo povsod, ker je primerna za povsod. Nikjer namreč nisi drugje kot na poti, vedno na poti, pa če gre po ravnem, strmo navzgor ali celo navzdol. Tam nekje sem bil tudi sam, ko sem jo bral. Malce že samo zato, da se malo spomnim na hribe, ki jih tukaj v Rimu ni. In s sabo sem jo jemal na metro in avtobus, bral sem jo v svoji drobni sobici in se tako sprehajal po poteh svojega življenja. To naredi ta velika knjiga malega človeka Nejca. Velikokrat sem jo prebral po koščkih, vedno znova sem se je loteval, kot bi jo bral prvič, tako lepa, globoka in sveža je bila vsakič, ko sem jo bral. Tokrat sem jo prebral v celoti. In lažje razumem vzpone in padce tega človeka, ki je bil res - človek: v svoji veličini in svoji majhnosti, svoji samoglavosti in svoji iskrenosti, vedno pa poln življenja. Kajti ta knjiga je ravno zato tako posebna. Ker je polna življenja, čistega življenja, kakršno je.

Drobtina iz Rima #6 Skozi droben razporek streh različnih višin posije mlečno sonce. Spet grem v šolo. Spet nekoliko v strahu. Ker vem, da me čaka spet nekaj novega - spet nekaj težjega. Ker je vsakič tako, kot pot v strmo steno, z vsakim korakom je težja, vsak oprimek je zahtevnejši, roke in noge pa vedno bolj utrujene. In z vsakim preprijemom si višje, vedno globlji je prepad, vedno težje je pasti, ker se bo vedno težje pobrati. Vsak korak je velik kot gora. Tako človek rase. Na križišču stoji mlad par in zbegano gleda v zemljevid. "Fontana di Trevi," rečem, medtem ko stegujem svojo desnico v ulico, po kateri sem ravnokar prišel. Hvaležnost. Nekdo ju je našel. Dnevi v Rimu so eno samo stopicanje med grščino in hebrejščino. Zdi se mi, da gre za eno samo enigmo: kdo bo zmogel in kdo bo omagal. Novi prostori jezikov so veliki, ogromni, razsežni, da ne vidim konca dvoran. In stopiti vanje ... ta korak je velik kot gora. Morda pa je tole treba: čutiti se majhen pred Sve

» Tako se torej konča vsak boj, ljubezen, slava, bogastvo in vse, za kar mislimo, da so edine vrednote tega sveta: z nepremičnim pogledom v daljavo !« (N. Zaplotnik) Zgodba o slepem Bartimaju me vedno znova pretrese. Tudi zato, ker je slepota v Svetem pismu velikokrat nekakšna prispodoba za človekovo izgubljenost. Ne vem, kaj vse je moral preživeti tale človek, Bartimaj. Gotovo pa je, da je bila njegova pot težka, ker je vsaka izgubljenost, vsako tavanje in iskanje tako težko, kot bi moral človek podreti vse, v kar je verjel, vse, na čemer je gradil, in začeti znova. Kot bi moral umreti in se nato še enkrat roditi. In vse to večkrat. To človeka ubija, kajne? Na tej poti, se mi zdi, vsakdo lahko hodi samo tako, da se počasi, z vsakim korakom posebej malce olupi. Življenje poskrbi za to, da kot luskine s človeka padajo nepotrebne stvari, nebistveni cilji, neumne želje, menda tudi bogastvo, uspeh, slava in premoženje vsake vrste. Človek hodi tako, da vse bolj postaja revež. Da zapu

» Ne vesta, kaj prosita .« Apostola Jakob in Janez s svojo prošnjo me malce spominjata na otroke, ki prosijo svoje starše za kakšno krasno stvar s polic v trgovini. Zanimivo je, da ti otroci niso srečni. Vedno hočejo še več in več, sčasoma začnejo kričati in se valjati po tleh, dokler starši ne izpolnijo njihovih zahtev. Kako se mi smilijo. Ti otroci v svojem življenju še nikdar niso slišali besede »ne«. Zato tudi ne vedo, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Nešteto takih otrok sem že videl. Ta teden pa sem v trgovini srečal očeta s svojim sinom, ki je ravno tako začel prositi in moledovati za bonbone in ostalo bleščečo šaro, pa mu je v trenutku rekel »ne«. Čudno. Ta otrok se je pomiril. Sicer ni imel, kar si je želel. Imel pa je mir. Ni ga več vznemirjala neka nepotrebna igrača na polici. Bil je svoboden. Verjetno se nam včasih zdi, da se nam dogaja krivica, ker ne dobimo tega, kar v svojem življenju prosimo, tega, kar si želimo. Beseda »ne« je posebno v življenju kruta be

Drobtina iz Rima #5 Detajl vitraža sv. Cirila in Metoda v Sloveniku V soboto zjutraj smo imeli mašo v slovenščini. To je tako poseben stavek, ker imamo vsak dan mašo seveda v italijanščini. Tudi v Sloveniku, da. Saj ... ne moremo pričakovati, da bodo Nigerijci, Indijci, Indonezijci in tisti iz Burkine Faso molili po slovensko. Zato med seboj govorimo italijansko, nekakšen mednarodni jezik je to za nas. Jezik, v katerem vsi govorimo in se vsi razumemo. Bolj ali manj. In pri mizi to nekako gre. Pri oltarju ... pri oltarju pa ne. Res težko molim v tujem jeziku. Prve dni zato, ker pač nisem vedel, kako gresta Padre nostro in Ave o Maria , pa Gloria al Padre , sploh pa Credo in Gloria in vse ostale mašne molitve. Enkrat sem tudi sam vodil mašo v italijanščini in verjemite, da je bila nekaj ... zelo polomljenega. Ne vem ... bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je molitev tako osebna, tako globoka stvar dna srca, nekaj, kar se dotika tvojega najglobljega bistva, kar ga prav zatr

Morda ste v kaki župniji pod misijonskim križem že kdaj zagledali čuden napis, ki smo se ga do nedavnega verjetno držali prav vsi. Tudi v domači župniji imamo takšen križ, pod katerim piše: »Reši svojo dušo.« Svet je poln takih napisov. Pojdite samo v najbližjo knjigarno, pa boste gotovo našli kakšno knjigo nasvetov, kako biti srečni, kako dobro vzgajati, 10 pravil za dobro življenje itd. V čem je problem takih napisov in nasvetov? Saj si vendar vsi želimo nebes, sreče ali kakorkoli že imenujemo nek svoj daljni cilj. Saj zato smo pa kristjani, ne? V čem je problem takih napisov in nasvetov? V tem, da niso resnični. Nihče se ne more rešiti sam. Nimamo šans. Nikdar ne bomo tako dobri, da bi se mogli rešiti. Rešeni bomo samo kot Cerkev, kot skupnost. Ali pa ne bomo. In to je lekcija, s katero danes Jezus poučuje nekega popolnega fanta. Tale človek, ki je pritekel do Jezusa, je bil fant od fare. Delal je vse, kot je treba. Verjetno je bil redno pri maši, dosledno je ubogal mamo in oč

Drobtina iz Rima #4 Zadnje dni blog sameva, prav ste opazili. Pa ne, da se ne bi nič dogajalo. Ravno nasprotno, ves teden in še precejšnji del prejšnjega sem porabil za učenje. Jutri me namreč čaka izpit iz biblične kulture, ki je po domače povedano in kratko malo kar sprejemni izpit na biblično teologijo. Uh. Po desetih letih od diplome imam jutri izpit. Živčen sem, kot že dolgo ne, prebava ima prebliske in tisti stres, ki ga prepoznaš s tiščanjem v prsih se je vrnil. Pa ga sploh nisem pogrešal ... Naključje je, da prav te dni znova prebiram stavke in besede Nejca Zaplotnika in njegovo ne legendarno, ampak kultno Pot . Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo v svojo pot, kadar se nam tresejo kolena, takrat, ko bi morali misliti in garati. Čutiš, da boš preživel, in to je dovolj: veselje do življenja, volja do dela in sprejemanje narave takšne, kakršna je. in In tako je alpinizem postal moje življenje, ker ne pripelje n

Videl sem že kar nekaj porok … in žal bil priča tudi nekaj ločitvam zakoncev. In govoriti tako o eni kot o drugi stvari se ne sme drugače kot zelo pazljivo in nežno, saj so to stvari, ki se dotikajo najglobljih predelov človekovega srca. Največjih radosti in najglobljih bolečin. Še enkrat bom povedal: skrivnost tako enega kot drugega človekovega dejanja je pregloboka, da bi jo lahko človek razumel, zato o razlogih, ki so privedli do enega ali do drugega, ne mislim govoriti, sploh pa jih ne soditi. Iz istega razloga se tudi Jezus ni spuščal v to debato. Spregovoril pa je o nečem drugem, o začetku . O tem, kako je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo, kot odnos . Ne kot dva, ampak kot eno telo . Kot otroka, ki je vedno en sad dveh teles . Tako je bil rojen sleherni človek. Iz odnosa. Zato je človek vedno odnos. Ali pa ni človek. Tako je vse, prav vse v človekovem življenju odvisno od odnosa. To je začetek. In vedeti za začetek je pomembno, saj je vsakdanja človekova pot pot razha

Drobtina iz Rima #3 Dež. Že samo ob misli, kaj vse te na cesti čaka ob lepem vremenu, razodene vso težo odločitve, da greš ven, v rimski promet, ko dežuje. Pa sem moral. Neodložljivo. Prav danes sem moral na glavno postajo Termini, da končno uredim vse za moj vsakdanji prevoz v mesto. Zakaj prav danes in samo danes? Ker bo jutri sciopero , stavka. Seveda, saj ni bilo nobene že dva tedna, tak škandal pa se za italijanske javne delavce seveda ne spodobi. Brez dežnika sem. Poleg tega grem tokrat prvič sam. Sam v ta džumbus in zmedo ... Verjemite mi, prevažati se po Parizu in Dunaju je stokrat lažje kot prevažati se po Rimu, posebno z javnim prevozom. Grem na postajo. Tam čakam. Avtobusa kar ni in ni. Poleg tega trepetam, ker nimam karte za avtobus. V Sloveniku ni bilo nobene več, niti v kiosku pred našo hišo. Non so quando arrivano, forse tra dieci minuti, forse domani.  Potem še to težko vreme ... Oblaki se kar obesijo nate, potlačijo te nekam navznoter ... In se počutiš ... saj ves

Drobtina iz Rima #2 V Rimu je te dni še precej toplo. Prijetno poletje, bi lahko rekel. Toplo sonce in svež vetrič. Kot nalašč za pohajanje, preden se faks šele zares začne. Prvi dan ni bilo tako. Pravzaprav je lilo skoraj celo pot po škornju navzdol. Tudi v Rimu. Toda v Sloveniku je bila luč. Lepo so me sprejeli. Toplo. Topla večerja, ob mizi so sedeli, čeprav so sami že zdavnaj pojedli. Sedeli so in se pogovarjali z nami, ki smo bili izmučeni od poti in od vremena in od ... stanja v koloni na veliki rimski obvoznici. Toplo, meso in krompir in zelenjava in topli obrazi. Čeprav je bilo tako težko potem iti v svojo novo sobo, tako prazno kakor pogled pred mojim obrazom. Prazen, popolna tema. Samo nema toplota ljudi, ki so me veseli, da sem tu. Moje življenje je popolnoma drugačno. Odslej si bom veter in sonce iskal sam. Nebo, nebo pa bo tu, nad mano kakor prej. Glejte ga velikokrat, tam se bomo srečali. Ali pa pod akveduktom, ki je tu v naši bližini. S seboj sem vzel knjig

Drobtina iz Rima #1 Hit pretekle noči, tale krvava ali superluna, se je na rimskem nebu skrivala kot kakšna sramežljiva najstnica. Le vsake toliko je nekoliko pošpegala izza njega, da sem videl njeno rjavozlat hlebec z belo črto na robu. Impresivno. In potem je spet šla, se zakrila s tančico. Pa naj bo tam. Tudi Via Appia Nuova se je skrila. Ta noč in dan obremenjena mestna vpadnica, ob kateri živimo, je bila kot obubožani tajkun, ki ga ne pogleda nihče več. Tudi skrita za tančico. A podnevi ... ha, podnevi pa je pokazala svoje roge. Danes sem se naučil, kaj pomeni kaos . Čeprav so mi mnogi znali povedati, da to za Rim sploh še ni nič kaj takega. Baje se spet pripravlja stavka. V petek. Da se malo navadimo, so nam danes na rimskem metroju organizirali pravo izobraževanje, kako ukrepati ob takšnih primerih. Do postaje je šlo gladko, potem pa se je zapletlo. Starec nam pove, da je nekaj narobe pri postaji Ottaviano. Iz metroja zato stopimo na avtobus - ker bo takole prej - in se

Te dni začenjam svoje življenje v Rimu, daleč proč od ljudi, ki so mi veliko pomenili in me izoblikovali v človeka, kakršen sem danes. Tudi daleč od dežele, katere ponosen sin sem. Daleč proč od kulture in načina življenja, ki sem ga bil vajen … in ki me je morda zazibal v prijeten spanec. Ta velika sprememba pa sproža v meni strah, strah, da bom zaradi tega postal nekdo drug. In da, ta strah je upravičen. Res bom postal nekdo drug. Vse to me bo spremenilo, zagotovo nazaj ne bom prišel enak, kot sem šel, ker je to preprosto nemogoče. Res pa je tudi, da ne bom zato manj Marko, niti manj Slovenec, še bolj ne bom manj kristjan. Morda bom prav zato še bolj vse to. In še kaj več. In upam, da vse bolj tudi – človek. Soočanje z drugačnostjo, različnostjo, ki je je tu vse polno, saj mi je pot v Rim življenje obrnila dobesedno na glavo, namreč utrjuje to, kar je v meni dobrega, in razkrinkava to, kar je v meni slabega. Razgali me, popolnoma, do vseh globin. Vse moje strahove povleče na dan

Vse te besede bi morale biti dehteče kot borova morja, jutranje zvezde, ki ugašajo ob zarji iznad pogorja... Pa je pólnoč še in jih moram prižgati, da v tej sivi kraški hiši nam je še ostati. V temen plašč zavit jih v burjo govorim, ko se zaganja v okna; pa se mati vzdrami in pomisli in zasanja... Jaz pa divji sem kot burja — proč, o proč je moje spanje. Tiho stopam preko póti kraških. Noč mi sije nanje.

Nekoč sem na spletu zasledil zgodbo o ženski, ki se je odločila, da bo postavila svetovni rekord v debelosti. Morda se zdi smešno ali grozno, a to je hkrati tudi zgodba naše sedanjosti. Biti v nečem prvi, najboljši, če ne gre drugače, najboljši v najslabšem. Ste kdaj razmišljali o tem, od kje ta naša sedaj tako potencirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Da bi bili v svoji okolici - če že ne oboževani in čaščeni - vsaj opaženi? V ozadju vseh mogočih tekmovanj, šovov s talenti in svetovnih rekordov je pravzaprav velik in strašen občutek samote. Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to počne zato, ker se ima tak, kot je, za nepomembnega in brez vrednosti. Svet ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti. Biti prvi in najboljši ne pomeni nujno, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Zagotovo pa pomeni, da boš na vrhu vsega edini - in potemtakem tudi sam. Samota pa ne prinaša sreče, še manj občutek, da te ima kdo rad. Zato je moral Jez

Vedno sem mislil, da je človekov smisel, morda celo njegovo poslanstvo, postajati v nečem vedno močnejši, krepiti se, rasti, postajati nekdo, ki nekaj naredi, nekaj ustvari, morda s svojim življenjem pusti pomembno sled znotraj človeštva. Postajati res nekdo. Mesija morda? Pa mi to petrovsko prepričanje zadnje čase sesuvajo ljudje, s katerimi živim ob robu njihove postelje. In sesuva mi ga Kristus na križu, ki so mu ti trpeči ljudje tako zelo podobni. Kajti Sin človekov mora veliko trpeti, biti zavržen, biti umorjen in po treh dneh vstati . Ne zmagovati, veliko mora trpeti. Ne večji, mogočnejši, postajati mora vedno manjši, vedno šibkejši, vse bolj in bolj, dokler ne postane popolnoma ves … Božji. Takrat Kristus postane res pravi Kristus, pravi Mesija. Takrat res izpolni to, za kar je bil poslan. Ko gledam svoje trpeče brate, vidim, da je tako tudi z ljudmi. Bolj se človek bliža koncu svojega življenja in – tako mislim – izpolnitvi svojega poslanstva, šibkejši je. In tudi obra

» Odpri se! « (Mr 7,34) Nedolgo od tega mi je neko dekle potožilo, da se s svojo sostanovalko ne more pogovarjati. Ne samo, ko nastanejo problemi, ob vsakem prostem trenutku se priklopi na telefon in se umakne v svoj svet, kjer lahko počne, kar se ji zljubi – in kjer je vse tako, kot hoče ona. A tam je vedno sama. In v tem svetu tako trpita obe. Kajti zid, ki postavimo nekomu drugemu, je vedno tudi zid, ki smo ga postavili samemu sebi . Gluhonemost je huda bolezen. Kajti gluhonemi nič ne slišijo in nič ne govorijo. To je največja teža te bolezni: gluhonemi ne zmorejo in ne znajo komunicirati. Zato ne zmorejo človeških stikov. In ostajajo vedno bolj sami. Propadajo. Ker ljudje potrebujemo človeških stikov bolj kot česa drugega. Zato je ta bolezen tako težka in huda. Ker nas ubija v tem, kar je najbolj človeškega v nas. V potrebi po drugem . In v to bolezen rinemo tako hitro, da se niti ne zavedamo. Potapljanje v čudežni svet telefona ali postavljanje kakršnihkoli drugih zidov m

Ni ravno klasična knjiga za na plažo in vendar sem jo prebral na morju. Malce skeptičen sem se po nekaj straneh vendarle potopil vanjo - in užival. Zelo užival. Tale knjižica (ker ima le 163 strani, ji ta oznaka povsem pristoji) je lep primer, kako lahko pišemo berljivo in vendarle lepo, bogato, poglobljeno in celo napeto hkrati. Avstrijska pisateljica Milena Michiko Flašar, ki je hči japonske matere in avstrijskega očeta, je le malce starejša od mene, pa gleda na svet zelo podobno kot jaz. Pomembne so ji podrobnosti, podrobnosti, ki v zgodbi ustvarijo vzdušje in razkrijejo še več stvari o ljudeh, o katerih knjiga govori. In kdo so ti ljudje? Dva Japonca, ki se srečata v parku in povsem po naključju stopita v življenje drug drugega. In ko to storita, izvesta, da je za stvarmi, za obrazi, za dejanji vedno veliko več, kot si lahko sploh predstavljamo. Da je vsak človek zgodba, ki ji je treba prisluhniti, da bi jo lahko začeli spoštovati. Vsak človek je sveta zgodba. In ta knjiga je r

"Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?" "Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje." (Jn 6,60.63b) Pri enem od srečanj z mladino me je nekega večera osupnila izjava mladega dekleta, ki nam je povedala, da je v svojem življenju prišla do zanimive resnice: da je ponavadi prava tista pot, ki je težja. Da človeka naredijo zahtevne stvari. Res je tako. Takšen, kot sem danes, sem bolj ali manj zaradi ljudi, ki so od mene nekaj zahtevali. Znam hoditi, ker so bili starši neusmiljeno zahtevni in me niso obvarovali napora bolečega padanja in težaškega postavljanja na noge. Znam govoriti, ker niso rekli, da je že dobro, če sem namesto “r” rekel “l”. Znam živeti sam, ker niso vsega napravili sami in namesto mene, kar bi bilo gotovo veliko lažje, kot prenašati moje zgrešene poskuse in napake. Ljubezen ima mnogo obrazov. Njen najtežji, a verjetno tudi najbolj resnični obraz pa je zahtevnost . Zato se tega pravila o pravilnosti težje poti poskušam držati pr

metro.co.uk Božji kruh ni le kruh, Božji kruh je meso, je oseba – in ta oseba je Bog. Iz preprostega razloga: ker človek za življenje ne potrebuje samo kruha, človek za življenje potrebuje osebo . Z osebo, s človekom se mora nahraniti, ker sicer ne bo preživel ne kot človek ne kot živo bitje. Zato evharistija. Zato maša. Srečanje z Bogom, ki nam je postal kosilo . In če hočemo razumeti evharistijo – kako in zakaj se Bog daje človeku v hrano – moramo najprej razumeti kosilo. Moramo najprej razumeti, da kosilo sploh ni namenjeno zgolj hranjenju, da jesti pri kosilu sploh ni prva in najpomembnejša stvar, da tudi ni toliko pomembno koliko in kaj jemo, temveč da je najpomembnejša stvar pri kosilu, da sedemo skupaj , da se zberemo in da drug drugemu damo svoj čas in svoje razpoloženje, svoj trud in svoja čustva, svoje nasvete, svoje težave, svoje življenje. Biti skupaj, to je hrana, zaradi katere kosilo sploh obstaja. Dati jesti samega sebe in jesti človeka ob sebi, to je razlog, zar

» Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov .« (Jn 6,27) Baje, da je človek edino živo bitje, ki gleda navzgor, edino bitje, ki gleda nebo. Edino bitje, ki mu ni potrebno gledati samo na lastno preživetje, na hrano, na obstanek. Edino bitje, ki hoče in zmore nekaj več. Edino bitje, ki rase, ki si želi, ki hrepeni, edino bitje, ki občuduje. Edino bitje, ki je vedno večje od tega, kar je. Narejeni smo za večje od tega, kar smo. Narejeni smo za večne stvari. Vendar pa je tisto več in dlje vedno tako neznano in negotovo, tako strašljivo, da se lahko prav hitro ujamemo v instantno, začasno in prehudo konkretno, v to, da bi vse dobili hitro in takoj, da bi vse videli, da bi vse zabeležili in izmerili, da bi se vse poznalo danes, v moji roki in v mojem trebuhu. Vendar smo več, kot to. Smo otroci, ki stopajo na prste in iščejo nedosegljivo, se trudijo za to, česar ne razumejo, se stegujejo v nevidno. Če hočemo biti ljudje,

Človekove roke so revne. Kolikokrat sem lahko do potankosti izbrusil pridigo, a če ni bilo odprtih src, so šle besede v prazno kot poletni šepet vetra. Kolikokrat sem se trudil in delal trdo celo noč, pa je bilo zaman. Kolikokrat sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, pa se je ves trud pokazal kot popolnoma zgrešeno delo, ki ni imelo nikakršnega učinka. Kolikokrat sem ob vsem tem jokal v svoje dlani. Pet hlebov in dve ribi , to je vse, kar imamo. Glejte, teh nekaj besed, ki ne morejo povedati tisto, kar bi morale, da bi vas nahranile za ta zahtevni svet, v katerem živite. Premalo, vedno in veliko premalo. Premalo za svet, premalo za ljudi. Kajti človek resnično potrebuje veliko. Veliko več, kot imamo. Toda človek ne preživi iz bogastva, ampak iz ljubezni . In ljubezen se rodi prav v človekovi nemoči. Zato so lahko naše revne roke tudi posoda ljubezni. A šele tedaj, ko ne dajemo človeku, ampak Bogu . Ko govorimo njemu, ko delamo zanj, ko vsebino našega dela in truda izročimo n

http://blogs.teradata.com/scott-gnau Ko sem utrujen - in to je zadnje čase velikokrat - mi ponavadi ne zadostuje, da se zleknem na kavč in lenarim, ne, niti spanje ne pomaga. Tako ponavadi svojo utrujenost samo preložim, ne pa odpravim. Moje srce se v resnici spočije, ko zagrabim hladni oprimek v steni, ko se sklonim, da povoham murko in si predstavljam, da diši po čokoladi. Ko se ves prepoten umijem v hladni studenčnici gorskega potoka, ki mu niti silovita pripeka ne more do živega. Ali pa ko sedim na skali in poslušam skrivnostno šepetanje morja. Tam, sredi nešteto zlatih ogledalc se smejejo prijatelji. Ptice prerežejo nebo, tik čez zahajajoče sonce gredo in sprejmejo doma mornarje. Veliko, res veliko je utrujenih ljudi in vsi ti ljudje potrebujejo lepoto . Ničesar drugega kot lepoto. In ne bodo nehali iskati, dokler je ne bodo našli. Tudi pri nas bodo stikali. Nasilni in grdi in trdi ljudje bodo do nas, dokler je ne bodo našli. Dokler ne bodo našli tiste lepote, ki je pomir

Nemalokrat me ob pogledu na to, kolikšno odgovornost nosim v svojem poklicu, ali na to, kaj me v prihodnosti čaka, dobesedno zagrabi panika. To so trenutki, ko zares ugotovim, da tak, kot sem, kot človek nimam nobene šanse, da bi naredil, kar se od mene zahteva, oziroma to, za kar sem poslan. Tako je. Naj je še tako močen in sposoben in uspešen, mora človek nazadnje ugotoviti, da je premajhen za svoje poslanstvo. In vendar Bog pošilja. Ljudem daje poslanstvo, za katerega ve, da ga ne morejo izpolniti … sami. Daje jim poslanstvo, ki ga lahko izpolnijo samo z Njim. Zato jih na pot pošilja brez vsega. Brez kruha, brez torbe, brez denarja. Brez moči, brez imetja, brez vpliva. Vse to samo zato, da bi človek v svojem poslanstvu računal na Boga . In da bi bolj računal na Boga kot na svojo moč in sposobnost. Da bi v svojem prizadevanju in trudu pustil prostor za čudež. In da bi bil ta prostor vedno večji. Da bi postopoma prepustil svojo moč Bogu . Nemočni, kot smo, potrebujemo tak pros

" Seth se utopi. Obupan je in osamljen. Ampak potem se zbudi. Gol, žejen, lačen. Toda živ. In kje je? Ulica se mu zdi znana, a vse je okoli njega je zapuščeno, zaraščeno, pokrito s prahom. Spomni se, kako je umrl, kako je njegova lobanja zadela ob skale. Ampak zdaj je menda živ. Se je zbudil v svoj lastni pekel? Je še kaj več od življenja, ki ga imaš na voljo? Posmrtno življenje? Seth mora to šele odkriti ... " (vir: www.mladinska.com) Pravzaprav je to še ena mladinska knjiga, ki ni samo "mladinska". Torej ni vampirjev, je pa (recimo temu nekakšna) znanstvena fantastika, ki bi lahko bila - nekoč - čisto resnična. In morda je za nekoga ... hja, že zdaj. Knjiga je namreč zanimiv eksperiment razmišljanja o prihodnosti človekovega ukvarjanja z vzporednim svetom. Nekakšna Platonova votlina moderne dobe, če veste, kaj mislim s tem. Kaj je res, kje sploh smo, v svetu senc in podob ali v resničnem svetu. In raziskovanje gre na osupljive podrobnosti, čeprav mestoma do

Gledam lastovke. Ves dan letijo pod mojim oknom in lovijo mrčes, da bi nahranile svoje mladiče. Njihovo življenje je navidez monotono, eno samo predajanje, delo in skrb. In vendar ni mogoče, da bi bilo drugače. V tem je namreč njihov smisel. One živijo, dokler živijo za nekoga, in ko ne živijo več za nekoga, jih ni več. Brez mladičev ne morejo živeti. In ne mladiči brez njih. Tako zelo so naša življenja povezana med seboj. Kot življenja ovc in pastirja. »Življenje pastirja je odvisno od njegovih ovc in življenje ovc od njihovega pastirja.« (Fausti) Kot življenja otrok in njihovega Očeta. Eden brez drugega ne moremo. Povezani smo. Tako močno, da smo – kdorkoli že smo v teh svojih odnosih – vedno drug drugemu hrana . Drug drugega namreč vedno hranimo, in sicer s tem, kar živimo, za kar se odločamo, v kar verjamemo – s tem, kar smo. Ali ni to kdaj strašljivo spoznanje? Ko spoznamo, kakšna hrana smo drug drugemu? Človek je zato sestradano bitje. Vendar pa je v te odnose, v to naše me

Ne boj se, samo veruj . (Mr 5,36) Brez olepševanja. Danes stojimo pred skrivnostjo smrti. In pred smrtjo ne moremo biti ravnodušni. Smrt je huda reč. Zato pred vsako smrtjo vztrepetam, posebno pred tisto, s katero sem tesno povezan. Zmrazi me, ko stojim pred grobom, ko stojim pred črno in hladno jamo svojega greha. Zmrazi me, ko se zavem krutega dejstva, da nisem samo dober človek, da sem tudi hudodelec. Da sem naredil nekaj slabega, tudi (in morda predvsem) ljudem, ki jih imam rad. Zmrazi me pred to črno jamo, zmrazi me tako močno, da jo je pretežko sprejeti. Pretežko je sprejeti, da sem tudi jaz grešnik. Pa je vendarle tako. V srcu vsakega človeka, tudi mene, leži črna jama greha in smrti. Neodrešene smrti. Tisti kotiček srca, kamor si sam ne upam. Grob, na katerem ni križa, niti joka, niti kesanja. Samo groza in strah. Iz zanikanja te črne jame se rodijo še mnoge druge smrti in bolezni, odvisnosti in deviacije. Vedno znova padam v to jamo, in sicer vedno globlje. Še huje pa

Mr 4,35-41 Poznam ženo, na katere se težave in problemi kar lepijo. Poleg vsega težkega, kar ji je prineslo življenje, sta ji povrhu umrla tako mož kot sin. Vendar vam tega ne pravim zato, ker bi ne poznali nobenega takega človeka, temveč zato, ker me je presenetila njena reakcija na sinovem pogrebu. Bila je tako … mirna. Ni bila vdana v usodo, ni bila brezbrižna, nikakor. Seveda je bila žalostna, a je bila hkrati tudi tako zelo mirna. Tega nisem razumel. Kot ne morem razumeti – in sicer skupaj z učenci – kako je lahko ob viharju na morju Jezus mirno spal. Kdo lahko spi v viharju? Samo tisti, ki se ne boji. In to je lahko samo nekdo, ki je tak kot Jezus. Ki je ljubljeni sin , popolnoma prepričan, da leži v Očetovem naročju, in da mu zato nobeno zlo nič ne more. To Jezusovo spanje je moj ideal kristjana, svobodnega človeka. Ker lahko takole sredi neurja spi samo svoboden človek. In svoboden človek je tisti, ki je osvobojen največje sužnosti, kar ji lahko zapade človek – suženjs

Seme v zemlji je velik učitelj človeštvu. Seme raste. Samo od sebe. Ne veš, kako, in ne veš, če sploh, a raste. Ker rast ni odvisna od človeka, ampak od Boga. Na prvi pogled bi rekli, da je to super stvar. Nič se ti ni treba truditi. Čeprav sami pri sebi vemo, da najtežje opravilo kmeta, ki seje pšenico, ni sejati, temveč čakati , kaj bo iz tega nastalo. In če bo sploh kaj nastalo. To je teža tudi človekovega truda, ki je kdaj trud brez perspektive. Menda je to največji duhovnikov problem, morda tudi problem vseh, ki se kakorkoli trudijo z vzgojo: da mora vse iti tako, kot sem si zamislil. In da skozi to tudi vrednotim, ali je moje delo dobro in pravilno ali ne. Skozi to, koliko sem uspel nekega človeka približati svojim idealom. Iz tega izvirajo naše radosti in potrditve, a tudi naše mnoge žalosti in razočaranja. Ničkoliko trpljenja duhovnikov in vzgojiteljev, ničkoliko bolečin staršev sem že slišal, ker njihovi otroci niso takšni, kakršni bi po njihovem morali biti. Ker so kren

Gore spijo vse trudne med tihim vršanjem gozdov; kdo misli, popotnik, nate, ko se vračaš domov? Svetla je senca tvoja, bele so tvoje roké dajale, dajale, dajale bi rož hladilnih na bolno srce ...

To je krasna knjiga. Precej časa je čakala na polici. Potem sem jo nekega večera vendarle vzel v roke. In v krasnem novem prevodu Srečka Fišerja sem užival v vsakem stavku. Pač svetovna klasika, ki si zasluži to ime. Pripoved o Santiagu je tako daljna in tako bližnja, ker je - tako se zdi - stara toliko kot človeško razočaranje in napor preživeti, še bolj preživeti v umu in v duši, v upanju, še bolj kot fizično. Ker gre pri Santiagovem boju z ribo bolj za boj s samim seboj. Zato je ta knjiga tako dobra. In aktualna, kadarkoli jo odpreš. Zakaj se ta starec, ki nima moči, vendarle odpravi na morje, zakaj vztraja, zakaj porablja moči za nekaj, kar na pogled nima nikakršnega smisla? To so vprašanja slehernega dne. In slehernega življenja. Poleg tega me je osupnil starčev pogled na morje. Kot ženo jo vidi, ne kot sovražnika. In kako drugače gleda na ribo. Kot na sestro, ne kot na plen. Povsem neznan svet, povsem nekaj novega je bilo to zame. Nekaj lepega in nekaj svežega, nekaj, kar te