Preskoči na glavno vsebino

Verjamem v Evropo!

Drobtina iz Rima #8



Morali bi videti, kako se je v enem samem vikendu Rim dobesedno izpraznil. Vsak dan, ko smo imeli predavanja popoldne, nisem niti pomislil, da bi se prerival skozi množice pred Fontano di Trevi, v ponedeljek pa je bilo pred njo tako malo ljudi kot že dolgo ne. Pravzaprav še nikoli tako malo. Res je tudi malce hladneje in dnevi so precej krajši. Toda približno enaki so bili tudi prejšnji teden. Zakaj takšna razlika? Zaradi Pariza. Zaradi 13. novembra.

Strah pred teroristi je z ulic Rima pognal na tisoče ljudi in nanje pripeljal policijo, na vsakih petsto metrov po eno patruljo. Ni več tako, kot je bilo še pred štirimi dnevi. Na ulicah je čutiti nelagodje, pogovori se sučejo bolj ali manj po istih tirnicah. In na metroju ne razmišljaš več o predavanjih in večerji, ampak v strahu pogleduješ na temnopoltega bradatega moža, ki stoji poleg tebe in po telefonu žebra svojo ropotajočo arabščino.

In prav zaradi tega se bojim terorizma. Ne toliko zaradi mišic, zaradi bomb in nasilja, najbolj se ga bojim zaradi strahu, ki so ga teroristi s svojimi neumnimi dejanji (pri čemer je bilo še najbolj neumno to, da so jih podpisali z imenom Boga) zasejali med ljudi. Zaradi strahu, ki so ga in ki ga s podpihovanjem in grožnjami še vpletajo v ljudi. Ker strah iz človeka prežene vse, kar ga dela človeškega. Kajti prestrašen človek ni sposoben ne ljubezni ne odpuščanja, niti pravičnosti ne. Ne dela po pameti, ampak po nagonu, po nagonu za preživetje. In tako vsi temnopolti bradači postanejo potencialni teroristi. In vsi drugače misleči tvoji sovražniki.

In tu se skriva pravi problem terorizma. Propad Evrope. Kajti največji neuspeh za Evropo bi bil, če bi po pariških dogodkih odreagirala, kot bi odreagirali teroristi. Če hoče Evropa preživeti kot Evropa, mora živeti svojo kulturo in identiteto ter jo braniti prav s tem, da jo živi - da dela to, v kar verjame, da verjame v kulturo, iz katere je zrasla, da upošteva toliko in toliko nesmiselnih vojn, ki se jih je šla, da je sezidala svojo identiteto na ljudeh, ki so sposobni v spoštovanju živeti skupaj. Evropa jo mora začeti braniti. Sicer bo postala nova Islamska država – samo pod drugo zastavo. Ne glede na to, kdo bodo njeni prebivalci.

Ne, pravi odgovor Evrope ne more biti sovraštvo in vojna, temveč ljubezen. Da ne bo pomote, nič sladkobnega ni v tem. Ljubezen ne pomeni samo božanja in prijaznosti, temveč tudi pravičnost in strogost, ker mora ljubezen voditi človeka k spreobrnjenju. Do tega pa s sovraštvom ne bo prišlo. Nobenih zažiganj korana ne potrebujemo, nobenih napadov, temveč pravičnih sodb in zaščite svojih ljudi in svojih vrednot. Da, tudi zaščite svojih meja. Ker pomeni ljubezen tudi spoštovanje meja drug drugega. Seveda pa je treba zato svoje vrednote najprej živeti. Ja, to moramo narediti, da bi se teroristi spreobrnili. A najprej moramo to narediti, da se spreobrnemo Evropejci, ker ne živimo to, v kar verjamemo.

Verjamem v Evropo.

Komentarji

  1. "drugače misleči"
    slavni eufemizem. Drugače misleč si lahko pri izbiri sladoleda. Pri računanju 2+2 pa ne moreš bit "drugače" misleč..

    izredno lepo besedno orodje za prodajo bedarij. več se mi ne da.. kdaj drugič..


    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j