Resnica, za katero je nekdo umrl
»Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico.« (Jn 18,37)
Nekam temačno je bilo včeraj, ko sem stopal po rimskih ulicah. Smrdelo je po zažganem in v zraku je bilo čutiti napetost. Policija, vojaki. Negotovost. Strah. Potem še živčnost, ker je pred menoj težek izpit. Zgrbil sem se v sedež na avtobusu in si želel, da bi bil kje drugje. A kje drugje, kot sredi življenja?
Nekje med čakanjem v koloni prav tako napetih voznikov in ponavljanjem hebrejskih glagolov mi je v ta mrak na konec roke zdrsnila rumena zapestnica, vez med menoj in dijaki, s katerimi sem živel. Zasvetila se je. Ne toliko zaradi rumene barve, kot zaradi zapisa na njej: »Ti si moj ljubljeni sin.«
Najgloblja resnica človeštva je to. In edina resnica, v katero verjamem v tej človeški zmedi, kjer ni nič trdno in nič sveto. In verjamem ji, ker jo je Kristus potrdil tako, da je zanjo dal življenje.
Za to resnico Bog zastavlja življenje! »Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrotnika. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim 5,7-8)
Zato je ta resnica večna. Nikoli ne bo minila. Tudi na krvavih poljih in na ulicah sovraštva bo plapolala, nad bolniškimi posteljami in zaskrbljenimi obrazi bo svetila: ker za to resnico Bog zastavlja svoje življenje. In kdor jo bo videl, se mu bo obraz zasvetil. Postal bo drugačen. Ker se drugače živi, če si sin, kot če si suženj. Nihče nima moči nad teboj. Samo ljubezen. In od tega se lahko sveti obraz, samo od tega.
Ta resnica mi zdaj sije v ta težki mračni čas negotovosti in strahu. Da bi se tudi meni zasvetil obraz. Z njo se bo končala moja tema in zaradi mojega obraza tema vseh ljudi.
