Lahkosrčnost

Varujte se pa, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja. (Lk 21,34)

Kako je mogoče, da so ulice na Madagaskarju, kjer ljudje komaj preživijo, polne veselega smeha, evropske, kjer nikomur nič ne manjka, pa so obtežene s turobnimi skrbmi?

V resnici bolj ali manj vsi ljudje doživljamo podobne radosti in podobne tragedije. Ali je človek v svojem življenju srečen ali ne, pa sploh ni odvisno od tega, kaj se mu v življenju zgodi. Tudi ne toliko od tega, ali mu kaj uspe ali ne, ali kaj ima ali ne, niti od tega, katere ljudi sreča. Njegova sreča je odvisna od lahkosti njegovega srca. Če povem drugače: sreča je odvisna od tega, kako človek vse to sprejema. Ker se da življenje živeti na dva načina: ali je vse »breme« ali pa je vse »dar«.

Popolnoma iste stvari lahko človek živi s težkim ali lahkim srcem. O tem namreč, ali nas bo življenje, kakršnokoli že je, otežilo ali odrešilo, odločamo povsem sami. Kajti bremen nam na pleča ne nalaga življenje. Bremena si vedno ustvarjamo sami – ko to, kar nam Bog pošilja preko življenja, sprejmemo kot nekaj slabega. Pa ni nujno tako.

Resnično pomembno je vse v svojem življenju sprejemati kot »dar«. Ne gre samo za vprašanje sreče, gre za vprašanje večnosti. V tem vprašanju se namreč dogaja človekovo odrešenje. Življenje, ki ga živim, je namreč advent – je prihajanje Boga k meni. Po dogodkih, osebah, znamenjih, po vsem, kar živim, prihaja odrešenje v moje življenje. Najsi bodo lepe ali grde stvari, žalost ali veselje, premoženje ali revščina, naj bodo dobri in hudobni ljudje, vse te stvari, vsi ti ljudje so moj advent. Moje počasno osvobajanje, moje počasno odrešenje. Zato: »Ko pa se bo to začelo goditi, se ozrite kvišku in vzdignite glave; kajti vaše odrešenje se približuje.« (Lk 21,28)

Tako prihaja Bog – po mojem življenju. Kdor svoje življenje sprejme kot prihod Boga, živi kot vesel, srečen, odrešen človek.

Naše življenje namreč tehta enako kot Dete v jaslicah.