Dragocenost majhnih stvari

»K mizi pridemo lačni.« (s. Rebeka Kenda)

Dva uboga novčiča revne vdove imata za naš bogati svet izjemno sporočilo: včasih je »malo« célo premoženje … in včasih je »celo premoženje« tako zelo malo …

Nekoč, ko smo šli s prijatelji v hribe, nas je presenetila velika vročina, večja, kot smo pričakovali. Zato nam je na polovici poti začelo zmanjkovati pijače. Delili smo si jo tako, da smo šteli požirke. Lahko si mislite, da se takrat, ko smo v dolini vendarle prišli do studenca, nisem spraševal, ali je voda zame dovolj dobra. Samo sklonil sem se v veliki hvaležnosti in vsak požirek je bil zame najsvetejši in tisti trenutek vrednejši od vsega drugega na svetu.

Nauk darú uboge vdove je preprost, a zelo pomemben: videti dragocenost majhnih, drobnih stvari življenja. To je edino, kar lahko nasiti presitega človeka današnjega časa. Presiti človek namreč stvari ceni po količini. Hrani se s količino, ne z vsebino. Zato ostaja lačen. Čeprav ima veliko, ni zadovoljen, ni vesel, vedno znova ostaja lačen.

To namreč, kar naredi življenje vrednejše in bogatejše, je skromnost. Skromnost pa ne pomeni, da si človek ničesar ne sme privoščiti, da si odtrguje od vsega, da samega sebe zanemarja. Tudi ni to, da se za nič več ne trudi, češ, »saj je v redu, tako kot je.« Nikakor. Skromnost pomeni ceniti to, kar imaš, in biti hvaležen za vsako stvar, ki jo dobiš. Pojesti vsak grižljaj z občutkom, da si neizmerno obdarovan.

Ni namreč srečen tisti, ki veliko ima, temveč tisti, ki malo potrebuje.

***
Za prigrizek: članek na iskreni.net