Preskoči na glavno vsebino

Dragocenost majhnih stvari

»K mizi pridemo lačni.« (s. Rebeka Kenda)

Dva uboga novčiča revne vdove imata za naš bogati svet izjemno sporočilo: včasih je »malo« célo premoženje … in včasih je »celo premoženje« tako zelo malo …

Nekoč, ko smo šli s prijatelji v hribe, nas je presenetila velika vročina, večja, kot smo pričakovali. Zato nam je na polovici poti začelo zmanjkovati pijače. Delili smo si jo tako, da smo šteli požirke. Lahko si mislite, da se takrat, ko smo v dolini vendarle prišli do studenca, nisem spraševal, ali je voda zame dovolj dobra. Samo sklonil sem se v veliki hvaležnosti in vsak požirek je bil zame najsvetejši in tisti trenutek vrednejši od vsega drugega na svetu.

Nauk darú uboge vdove je preprost, a zelo pomemben: videti dragocenost majhnih, drobnih stvari življenja. To je edino, kar lahko nasiti presitega človeka današnjega časa. Presiti človek namreč stvari ceni po količini. Hrani se s količino, ne z vsebino. Zato ostaja lačen. Čeprav ima veliko, ni zadovoljen, ni vesel, vedno znova ostaja lačen.

To namreč, kar naredi življenje vrednejše in bogatejše, je skromnost. Skromnost pa ne pomeni, da si človek ničesar ne sme privoščiti, da si odtrguje od vsega, da samega sebe zanemarja. Tudi ni to, da se za nič več ne trudi, češ, »saj je v redu, tako kot je.« Nikakor. Skromnost pomeni ceniti to, kar imaš, in biti hvaležen za vsako stvar, ki jo dobiš. Pojesti vsak grižljaj z občutkom, da si neizmerno obdarovan.

Ni namreč srečen tisti, ki veliko ima, temveč tisti, ki malo potrebuje.

***
Za prigrizek: članek na iskreni.net
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni7. 11. 15, 19:44

    ko zelo bogata organizacija, kot je RKC svetuje ljudem, da naj bodo bolj skromni.. je treba vedno to vzet z veliko mero previdnosti.

    skromnost kot vsako načelo ne velja v vsakem primeru. Ko vam šef svetuje in igra na to versko pravilo, da bodite malce bolj skromni.. vse odvisno od koliko denarja vaše delo zgenerira.. In tole pravilo špila predvsem tudi za kapitaliste, ki ne bi nikoli zmogli akumulirat toliko denarja, če bi zaposleni uspešno zahtevali svoj pošteni del dobička..

    rkc se pač trudi, da bi vzgojila ovce, ki bi zganjale čim manj problemov, ko se jim kej nepošteno vzame..

    ko bi le RKC bila malo bolj skromna, da ne bi pokurila 4/5 vsega prejetega denarja za svoj luksuz..

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni7. 11. 15, 19:58

    Marko, zelo navdihujoče napisano.

    OdgovoriIzbriši
  3. Anonimni7. 11. 15, 21:20

    če mate cajt..

    https://www.youtube.com/watch?v=IPi38DZCyiQ&feature=youtu.be&t=33m16s

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več