Mesto brez nasmehov

Drobtina iz Rima #7

Danes sem v Rimu videl prav toliko nasmehov kolikor zvezd. Mislim, da vsega skupaj šest. Med šest tisoč zvezdami, ki jih lahko opazi človeško oko in med vsaj tisoč ljudmi, ki sem jih srečal. Pa ne bom rekel, da jih ni več kot šest. Zaprti nekje globoko v svojih majhnih sobicah ali v galaksijah daleč stran morda so, morda počivajo po napornem delavniku, morda se skrivajo pred žalostjo in bolečino. Morda so jih prekrile druge, umetne luči. A videti jih ni. Tako noči postanejo nekoliko manj svetle in svet nekoliko manj vesel. Za vse.

Rim je mesto brez zvezd in brez nasmehov. Morda mi je zato tu tako tuje, kot ste po zapisih že mnogi opazili. Morda se zato nikakor ne morem počutiti domače. Kajti doma sem tam, kjer je veliko zvezd in veliko nasmehov. Obojega rabi človek veliko. Ne za luksuz, za preživetje.

Pa sem jih vendarle nekaj ugledal. Šest. Malo, a bolje kot nič. In zadnji nasmeh je bil najlepši od njih. Naslikal se je na obrazu šestletne Kitajke. Nasmehnila se je odtisu svoje roke na steklu. Kako čist in neverjetno lep je bil ta nasmeh. Kot bi se sredi noči po dolgem in napornem dnevu nasmehnilo zlato jutro. In res hudo mi je bilo, ko sta z mamo izstopili. Kot bi nekaj izstopilo tudi iz mojega življenja …

Ne vem, kakšen odnos imate do priseljencev. Vem pa, da (pre)živijo tisti ljudje, ki se zmorejo nasmehniti. Ker je človeškost zapisana na zvezdnatem nebu. In v otroških nasmehih.