Besede za srce

Človek ima rad trdnjave, močne in neprepustne zidove, znotraj katerih se počuti miren in varen. Hiše svojega lastnega prav nam dajejo občutek spokojnosti in moči – pijan, lep občutek, ki si ga želimo nadvse – lepo nam je v njih, ker se nam tam vse klanja in nas hvali, v njej smo kralji in pomembneži in vanjo kritiki nimajo vstopa.  Toda če ne od zunaj, v to hišo gotovo vstopi kaj od znotraj. »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar.« (Jn 10,1) Vanjo se namreč vedno zapiramo iz strahu , ta se splazi vanjo »od drugod«, iz človekovega srca, od tam prileze tiho in neslišno, strah pa je začetek vsakega zla.  Človekova varnost tako zlahka postane tesen zapor, zadušljiva kletka, včasih ne da bi se tega sploh zavedali. Človek v njej slejkoprej postane agresiven, ko brani svojo varnost in svoj prav, in zato tudi sam. Zato je kljub vsemu treba imeti vrata , če hočeš dobro živeti, da »hodiš noter in hodiš ven« in tako

» Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil. « (Lk 24,29)  V prošnji dveh učencev v Emavsu je eden od bolj pomembnih glagolov za človeka v njegovem celotnem življenju, posebno ko se zvečeri , ko pade tema na obraz, ko se začnemo počutiti same in zato ogrožene. Hoditi z nami, vsaj za nekaj časa, to zmore skoraj vsakdo, ostati pa more samo ljubezen. »Ostati« je namreč dejanje zvestobe, glagol bližine, ki si ne bo premislila, in zato glagol varnosti, glagol stabilnosti, glagol miru. Glagol človečnosti, če želite. In vsakdo potrebuje nekoga, da ostane. Zato učenca pod večer prosita: »Ostani. Ne odidi. Odpusti.«  Ostati pomeni ljubiti  Kar slišim te glagole, ki tudi nas prosijo, tudi nas rotijo, ljudje nas potrebujejo in mi njih, tudi ko se razhajamo v svojih poteh, ko se kregamo, tudi ko potem užaljeni ali v jezi zapustimo sobo in zaloputnemo vrata za seboj, kar slišim te glagole, ki tedaj brnijo v nas kot Jezusova vprašanja po poti, ki vrtajo v naš prav: »Mar ni bilo po

Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvobôju: Gospod življenja je umrl, zdaj kraljuje živ. (iz velikonočne pesmi slednice)  En sam boj med življenjem in smrtjo, to je človekovo bivanje na svetu. Boj, v katerem je človek večkrat poražen, zlomljen, uničen, boj, v katerem le redko zmaguje, tako velikokrat zmaguje smrt, greh, obup, razočaranje, človekova slabotnost je kriva za to. Vendar je to hkrati isti boj, v katerem prav preko človekove krhkosti zmaguje Bog , to je novica velikonočnega jutra. »Kjer se je namreč pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost.« (Rim 5,20)  Ker namreč Bog noče človekove smrti, ampak da se spreobrne in živi (prim. Ezk 33,11), je položil v njegovo smrt Kristusa: željo, da bi rad živel, tudi če je umrl (Jn 11,25). To je ta luč v temi, ljubezen v zapuščenosti, upanje v breznu obupa, ki živi večno. In odtlej vemo: proti Božji ljubezni nihče nima možnosti . Najsi ga pokopljemo v še tako globok grob, naj se mu skrijemo še tako daleč, bo Bog vedno n

Ali "kako je greh postal zemlja za Božjo milost"  V bogoslužju velikonočne vigilije kakor blisk nočno nebo razpara našo tišino pred velikonočno svečo izredno nenavaden, malodane nespodoben vzklik, a pomembna, ključna beseda, ki nam daje pravilno razumeti praktično vse velikonočno praznovanje: »O, srečna krivda , ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika!« Izjava, ki je zaradi svoje nezaslišanosti vredna vsaj usločenja obrvi, če že ne popolnega zgražanja. Da bi komu krivda vzbujala srečo, veselje, hvaležnost? Da si krivda lahko za karkoli dobrega v tem življenju, za odrešenje, pripisuje zasluge?  Padec nam je naraven  Krivda je tako težka beseda, da si jo je že priklicati v spomin neprijetno. Predvsem zato, ker jo nosi vsakdo od nas, od papeža do zapornika, z muko, z razočaranjem nad samim sabo, težko nam lega na ramena to breme, človeka stiska kruta zavest, da je naredil nekaj slabega. Seveda, ne samo danes – toda posebno danes, v času imperativa popolnosti ,

Tistega večera je bila skupnost raztreščena, napetost je visela med njimi, zaradi vsega, kar je tedaj tlelo v njih, razočaranje, negotovost, sumničavost, skrb. In bi bilo najbolje iz te mučnosti uteči, se skriti, zbežati, kakor je Iškarijot. Jezus pa » je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan. « (Jn 13,4-5)  Sredi vsega težkega in negotovega se je zableščala Jezusova ljubezen, ki se skriva v teh malih, med seboj povezanih dejanjih, gestah, ki hočejo nekaj povedati, ljubezen, ki je vedno odločitev , ne čustvo, odločitev, da bo imel svoje učence rad, ne glede na to, kakšni so, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, da bo imel rad to svojo realnost umazanih nog , kakršna koli že je. In to je bila njegova odločitev: da bo v tej težki uri naredil, kar pač lahko – in je vzel platno in vodo ter umival in brisal. Da se ne bo prit