Besede za srce

Morda ne razumemo več, kako zelo velika stvar je za naše življenje evharistija , kako nekaj velikega je med seboj imeti Gospoda, kako nekaj pomembnega je ob sebi imeti brata, sestro, biti del neke skupnosti …   Morda nas zato sv. maša ne privlači več tako zelo, zato nam ne pomeni veliko. Nekaj nas nezadržno vleče iz nje, kakor tisti hudičev navdih , naj Juda izda svojega Učenika, naj pusti svojo skupnost na cedilu. Umazanija , ki smo si jo nabrali s tem, da smo hodili po svetu, je to, tista zlovešča misel, ki nas jo uči svet, ki ga dnevno gledamo, imeti moč nad drugim, uveljaviti sebe in svoje ideje, America first , sebičnost, korist, tudi za ceno krvi, če je treba. Vse to se lepi tudi na nas, brez izjeme, in nas vleče ven, v noč izdajstva skupnosti in Gospoda, vedno je tako, ko si pustimo dopovedovati, da so nam drugi ljudje odveč , če ne služijo našim načrtom.  A tam zunaj nas ne čaka drugega kot smrt. Kakor Juda, ki je verjel temu navdihu. Ker umremo, ko zapustimo Gosp...

»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi,« (Mr 10,37) danes pred ostalimi učenci porečeta Zebedejeva sinova in s tem samo ubesedita tisto, kar tako ali tako vsi nosimo v svojem srcu, namreč velike želje: biti pomemben, znan, vpliven, biti uspešen. Ker namreč take ljudi častimo, veliko občudovanja jim namenimo. Nekoč smo slike takih ljudi, npr. glasbenikov, igralcev, manekenk lepili na stene, danes jim zavidljivo sledimo preko spletnih profilov. Zato ta želja v nas: take ljudi imamo za veliko vredne . In tega si vsak želi, biti v očeh drugih veliko vreden, recimo na modernejši način, popularen . Celo naši politiki so se ujeli v ta trend, tako da se, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako gre državi, trudijo za všečnost .  Moč lahko zlorabimo  Tako se tu počasi že razkriva težava teh želja. Z njimi samimi po sebi ni nič narobe, da se razumemo, človek potrebuje, si tudi zasluži spoštovanje in ljubljenost. Toda če je to glavno gonilo njegovega delovanja, če je to kriterij njegovih ...

Ena od težjih stvari, ki se je moramo naučiti kot učenci na poti za Jezusom, je, kako se nehati vrteti okoli samega sebe. »Oni niso razumeli te besede, /…/ kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,32.34)  Za to daje najprej zgled Jezus, ki govori svojim učencem, kakšna bo njegova pot: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« (Mr 9,31) Tudi on se mora sam nehati vrteti okoli samega sebe. Tega seveda ne dela zato, ker samemu sebi ne bi hotel dati primerne veljave in dragocenosti, ravno nasprotno – saj namreč človek svojo vrednost in nepogrešljivost začuti prav in šele v izvrševanju svojega poslanstva , ko torej izkusi, da je za ta svet nekaj potrebnega . »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35) To pa človek občuti, ko naredi dejanje, za katerega je bil poslan.  Jezus se torej neha vrteti okoli samega sebe, da ne bi izpred oči izgubil tisto, ...

Kot bi srečal drugo možnost samega sebe, drugo različico, se zdi, ko nam pridejo naproti skušnjave. Skušnjave se nikoli ne zdijo nekaj grdega in slabega, še več, predstavijo se nam kot boljša verzija nas samih, kot rešitev naših težav, kajti ponavadi se obesijo na točno tisto, kar je v nas hrepenečega, pa tudi bolečega in manjkajočega, kot se je skušnjava obesila na Jezusovo lakoto (Lk 4,2). Tudi pri drugih dveh skušnjavah gre za glad, le da na drugem področju, želja po slavi in oblasti (Lk 4,6) se nalepi na človekovo davno hrepenenje po ljubljenosti, želja po pozornosti, da bi bilo komu mar zanj (Lk 4,9-11), pa je tipičen odziv človeka, lačnega bližine v samoti puščave.  Laž skušnjave  Tako se začne vse slabo v nas, ko začenjamo verjeti skušnjavi, namreč da je to, kar ponuja, nekaj, kar nas lahko reši, kar lahko izpolni vsa naša hrepenenja in nas naredi srečne in zadovoljne. Kot bi bilo odrešenje imeti duha v steklenici … A ker je lakota po manjkajočem v nas tisto, kar prekri...

Prošnja Zebedejevih sinov sledi še eni, že tretji Jezusovi napovedi o njegovem trpljenju. Ta je še bolj nazorna kot pretekli dve, takole pravi Jezus na poti, ko hodi pred njimi : »V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili; in po treh dneh bo vstal.« (Mr 10,33-34) Na tej poti bo torej tudi trpljenje in poniževanje in smrt.  Wellness družba  Odziv njegovih dveh učencev, ki v tej učni uri življenja prosita za »slavo«, je dobra Markova ironija, kako zelo smo ljudje obsedeni z dobrim počutjem , posebno danes, zdi se, da živimo v nekakšni wellness družbi . Dobro se počutiti – z drugimi besedami »biti srečen«, »imeti se fajn« – je trenutno pravzaprav edina zapoved, ki ji sledimo. Zato doživljamo pravo življenjsko katastrofo, če staknemo kako bolezen, izgubimo službo ali doživimo smrt ljubljene osebe, kakor da smo izvzeti iz življenja, če nam je v njem kaj odvzeto, če nimamo vsega, kar nam ...

Skozi celoten pogovor, ki ga Sin človekov opravi z ljudmi ob koncu časov, nepretrgoma odmeva nenavadno, velikokrat ponovljeno vprašanje: »Kdaj smo te videli?« Nihče ga ni prepoznal, nihče ni vedel, da je on tisti, ki je lačen , žejen , tujec , nag , bolnik in ujetnik , niti »blagoslovljeni« niti »prekleti« ne.  Skriti Gospod  Na koncu bomo torej vsi začudeni, tako pravi Jezus svojim poslušalcem. Vse bo drugače, kot vidimo danes, vse bomo gledali z drugačne, zaenkrat še skrite perspektive: z očmi Gospoda, ki se je skril in ki je hotel ostati skrit vse dni do konca časov v svojih »najmanjših bratih«. To pomeni, da je on tudi danes nekdo z masko na ulici, da se tudi danes skriva v čudnih, (po našem mnenju) celo Boga nevrednih podobah, nepričakovanih, obrobnih, nepomembnih osebah našega življenja. In verjetno ne bom pretirano predrzen, če rečem, da celo v tistih, ki mu po našem mnenju niti najmanj niso podobni.  Kajti v bistvu ne šteje to, da ga prepoznamo, šteje to, kar nare...

Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, preko česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno ?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh , ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče od nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem...