Preskoči na glavno vsebino

Kdaj smo te videli?


Skozi celoten pogovor, ki ga Sin človekov opravi z ljudmi ob koncu časov, nepretrgoma odmeva nenavadno, velikokrat ponovljeno vprašanje: »Kdaj smo te videli?« Nihče ga ni prepoznal, nihče ni vedel, da je on tisti, ki je lačen, žejen, tujec, nag, bolnik in ujetnik, niti »blagoslovljeni« niti »prekleti« ne. 

Skriti Gospod 

Na koncu bomo torej vsi začudeni, tako pravi Jezus svojim poslušalcem. Vse bo drugače, kot vidimo danes, vse bomo gledali z drugačne, zaenkrat še skrite perspektive: z očmi Gospoda, ki se je skril in ki je hotel ostati skrit vse dni do konca časov v svojih »najmanjših bratih«. To pomeni, da je on tudi danes nekdo z masko na ulici, da se tudi danes skriva v čudnih, (po našem mnenju) celo Boga nevrednih podobah, nepričakovanih, obrobnih, nepomembnih osebah našega življenja. In verjetno ne bom pretirano predrzen, če rečem, da celo v tistih, ki mu po našem mnenju niti najmanj niso podobni. 

Kajti v bistvu ne šteje to, da ga prepoznamo, šteje to, kar naredimo, naj gre zanj ali pa ne, zato se je skril, zato je hotel biti eden izmed ljudi našega vsakdana. Razlika med »prekletimi« in »blagoslovljenimi« je namreč samo v tem, kar so ali pa niso storili »enemu od teh najmanjših«, ne pa Gospodu. V dejanjih torej, ki bi bila v vsakem primeru povsem enaka, ne glede na to, kdo bi jim stal nasproti, berač ali Gospod, ta na koncu povejo, ali so ga videli ali ne. 

Kajti takšni smo v resnici, kakršni smo v bežnih trenutkih našega hitečega vsakdana, ko se moramo na hitro odločiti, ali se bomo ustavili ali odšli mimo. Takšni smo v resnici, ko nekaj naredimo, čeprav ne vemo, za koga gre. Takšni smo v resnici, ko nekaj naredimo ali pa ne naredimo »najmanjšemu« in v tistem hipu najmanj pomembnemu. 

Biti človek do ljudi 

Zato je Kristus hotel, naj razumemo berače našega življenja kot prihod Boga, ne Obsojajočega, ampak Rešujočega Boga. Tako prilika o tistem zadnjem dnevu, kot tudi vsi ti ljudje, niso grožnja, da bomo šli v »večni ogenj«, če jim ne bomo postregli, nikakor. Samo resnico nam odkrivajo, da smo namreč v peklu vse dotlej, dokler ni vsaka oseba okoli nas vredna od nas prejeti nečesa osnovno človeškega. Da trpimo in smo »prekleti«, dokler ljudem pod maskami ne začnemo dajati obrazov – da bi jih »videli«, da bi jih prepoznali, ne kot Gospoda, kot človeka, kot »Sina človekovega«. Da živimo v peklu, dokler nismo ljudje in dokler niso ljudje tudi vsi tisti okoli nas. 

To je dovolj, da pridemo med »blagoslovljene«, pustiti, da nam je nerodno in da nas je sram pred to priliko. Ker se tako v nas ohrani tista občutljivost, ki je potrebna, da se ob soočanju z lastno sebičnostjo odločimo spet, kljub vsemu in še enkrat znova biti človek.

(misel ob prazniku Kristusa Kralja, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.