Besede za srce

Slavna prilika o usmiljenem Samarijanu nam vsakokrat znova izprašuje vest, koliko smo danes sploh še ljudje. Se pravi, koliko besede v svojem obnašanju in odločanju sploh še dajemo sočutju , temu preizkusnemu kamnu človečanstva v nas, ki drugega človeka postavi za svetinjo našega ravnanja, in sicer ne glede na to, kdo je, »neki človek«, mu reče Jezus v priliki, lahko bi tudi rekli »kdorkoli«.  In točno ta »kdorkoli«, se pravi človek , ne glede na to, kako izgleda, ne glede na to, kaj se mu je primerilo, tudi ne glede na to, kaj nam je ta naredil, je za nas svetinja, hočem reči merilo našega krščanstva , točno tako, na njem se pokaže, kdo v resnici smo. »Vsi v sebi nosimo tako svetlobo kot tudi temo. Kar šteje so naše odločitve. Te nas definirajo dosti bolj kot naše sposobnosti.« (J.K. Rowling, Harry Potter )  In samo dve možnosti obnašanja sta, dve odločitvi: »videl« – »šel mimo« in »videl« – »zasmilil se mu je« ter nato posledice tega občutja: »Pristopil je in vlil v njegove ...

Na nič kaj prijeten dogodek, »ko so Janeza zaprli v ječo,« (Mr 1,14) se Jezus odzove čudno, drugače, kot bi pričakovali. Prav tedaj je namreč pričel z evangelijem, »dobro novico«: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!« (Mr 1,15) Morda je hotel Jezus prav s tem povedati, da se odrešenje dogaja tudi, ko se dogajajo slabe stvari, da je »Bog (Božje kraljestvo) blizu« tudi, ko se zdi, da ga ni. Da deluje tudi, ko zgleda, da vse miruje in da se nič ne premakne, ko vse ždi v negibnem obupu. Kot pozimi, ko je videti, kot da vse spi, da je vse mrtvo, pa se pod tlemi že pretakajo spomladanski sokovi.   Saj vem, lahko bi bila laž, lahko bi šlo za poceni opravičilo ali tolažbo, lahko bi šlo za lažno upanje, s katerim je lažje živeti. Morda je zato Jezus nastopil ravno v času težkih zgodb, da bi bil, tako kot so o njem mislili mnogi, »opij za ljudstvo«. Lahko pa gre za nekaj povsem nasprotnega.  Bog danes deluje v nas  Morda pa...

Skozi celoten pogovor, ki ga Sin človekov opravi z ljudmi ob koncu časov, nepretrgoma odmeva nenavadno, velikokrat ponovljeno vprašanje: »Kdaj smo te videli?« Nihče ga ni prepoznal, nihče ni vedel, da je on tisti, ki je lačen , žejen , tujec , nag , bolnik in ujetnik , niti »blagoslovljeni« niti »prekleti« ne.  Skriti Gospod  Na koncu bomo torej vsi začudeni, tako pravi Jezus svojim poslušalcem. Vse bo drugače, kot vidimo danes, vse bomo gledali z drugačne, zaenkrat še skrite perspektive: z očmi Gospoda, ki se je skril in ki je hotel ostati skrit vse dni do konca časov v svojih »najmanjših bratih«. To pomeni, da je on tudi danes nekdo z masko na ulici, da se tudi danes skriva v čudnih, (po našem mnenju) celo Boga nevrednih podobah, nepričakovanih, obrobnih, nepomembnih osebah našega življenja. In verjetno ne bom pretirano predrzen, če rečem, da celo v tistih, ki mu po našem mnenju niti najmanj niso podobni.  Kajti v bistvu ne šteje to, da ga prepoznamo, šteje to, kar nare...

Si predstavljate svet brez soli? Ne le, da bi vsaki jedi manjkalo nekaj malega, pa vendarle za okus bistvenega. Svet bi bil tudi poln neslanih šal , stvari ne bi mogli razumeti s ščepcem soli in tudi v glavi je ne bi imeli. Si predstavljate svet brez luči? Nikoli ne bi ugledali luči sveta , za nič in nikomur ne bi mogli dati zelene luči , da kaj naredi, nikogar ne bi mogli spoznati v pravi luči , in tisto najpomembneje, v življenju bi nam manjkala neka luč na koncu tunela . Nepogrešljivost učencev Zato sta Jezusovi sla(v)ni prispodobi, s katerima želi svojim učencem pokazati njihovo resnično identiteto ter jim na srce položiti njihov tako velik pomen prisotnosti v svetu, še vedno tako otipljivi in prepričljivi. Obe metafori namreč najprej utemeljita poslanstvo Jezusovih učencev, in to za ves svet. Vsak človek, ki postane njegov učenec, je bil za to poklican in izbran, ker ima očitno v sebi neke določene kvalitete, ki jih svet potrebuje in ki se lahko v njem uresničijo samo pre...