Dovolj pravično
"Nikoli ne bo pravične kazni zanj." Nikoli nisem podvomil, da ima vsaka spoved svojo pokoro, enako vsako dejanje, ki si jo zasluži. Večinoma se pojavi že kmalu po dogodku, mehko se usidra v človekovo življenje in potem tiho deluje v vsakem dnevu, koraku, dejanju, ki ga človek stori. Vsakič piha in spreobrača. Je kaj takega mogoče tudi za tako velike zločine, kot je genocid? Ne predstavljam si, kako lahko tak človek sploh mirno zatisne oči po napornem dnevu, kaj šele, da blagodejno vpliva na svojo okolico, kaj šele, da ljudi zdravi, jim svetuje, pomaga ... Samo dvoje je možno: da se je temu človeku zmešalo ali pa da se je v njem res nekaj korenito spremenilo, se premaknilo. O tistem drugem le malokdo razmišlja. Človek je zver in jaz sem volk. Kdor mi je poklal družino, tega bom iztrebil s sveta, pa naj stane, kar hoče. Ne verjamemo več odpuščanju, ne verjamemo več spreobrnjenju. Ampak jaz ne bom sodil. Ali je bil Dragan Dabić res drugačna oseba kot Radovan Karadžić, o tem ne