Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na julij, 2008

Dovolj pravično

"Nikoli ne bo pravične kazni zanj." Nikoli nisem podvomil, da ima vsaka spoved svojo pokoro, enako vsako dejanje, ki si jo zasluži. Večinoma se pojavi že kmalu po dogodku, mehko se usidra v človekovo življenje in potem tiho deluje v vsakem dnevu, koraku, dejanju, ki ga človek stori. Vsakič piha in spreobrača. Je kaj takega mogoče tudi za tako velike zločine, kot je genocid? Ne predstavljam si, kako lahko tak človek sploh mirno zatisne oči po napornem dnevu, kaj šele, da blagodejno vpliva na svojo okolico, kaj šele, da ljudi zdravi, jim svetuje, pomaga ... Samo dvoje je možno: da se je temu človeku zmešalo ali pa da se je v njem res nekaj korenito spremenilo, se premaknilo. O tistem drugem le malokdo razmišlja. Človek je zver in jaz sem volk. Kdor mi je poklal družino, tega bom iztrebil s sveta, pa naj stane, kar hoče. Ne verjamemo več odpuščanju, ne verjamemo več spreobrnjenju. Ampak jaz ne bom sodil. Ali je bil Dragan Dabić res drugačna oseba kot Radovan Karadžić, o tem ne

Lov za zakladom

Zdi se mi, da smo zaradi filmov, TV in vsega drugega trušča okoli sebe že preveč navajeni vsakršnih zakladov, presenečenj in nagradnih iger, da bi nas mogla Jezusova primerjava z zakladom ali biserom, ki ga je nekdo našel na njivi, vreči iz tira. Taki in drugačni zakladi zaradi te »presenečenjske« nasičenosti bolj ali manj spolzijo mimo nas. Saj ne, da bi zato ne mogli živeti. Ampak vsak dan se nam zato izmuzne priložnost, da bi dali dnevu to, kar bi ga resnično naredilo bogatega, edinstvenega, drugačnega. Nad svojimi dnevi smo utrujeni. Ubija nas vsakodnevna rutina, ki ji namenjamo vedno manj srca. Sami pa ostajamo nekje zunaj, nekje daleč zunaj. Ker ni ničesar, kar bi zaslužilo našo prisotnost, našo pozornost ... Pa če vam povem, da je s tem zakladom popolnoma drugače, da je vreden, da se zanj zapravi vse, kar smo dolga leta varčevali za hude čase? Ta zaklad je drugačen. Ta nam mora pritegniti pozornost. To je zaklad, ki smo ga iskali dneve in noči, ker nam je manjkal, ker se brez nj

Črnobela je še vedno v modi

Svet me je naučil gledati črnobelo. Menim, da se je to začelo mnogo pred črnobelo TV. Z njo se je vse skupaj še okrepilo. Potem se je našlo nekaj norcev, ki so si izmislili barvno TV. Morda zato, da bi videli ljudi drugače, bolj realno. A svet ni sprejel barvne TV. Bolj ali manj je mavrica v njem še vedno samo črna. Ko človek vsak dan gleda to TV, se kmalu presneto navadi, da je vse tako, kot ga učijo drugi, naj vidi. Naj vse skupaj razdeli na črno in belo, na »ta rdeče« in »ta bele«, na »naše« in »vaše«, na dobre in zlobne, na pametne in zabite. Tako pridemo do znanega fenomena, pri katerem je človek ali dober ali slab. Samo to dvoje. Drugo ni možno. Zato se »slabi« nikdar ne more pridružiti »dobremu«. Tak je, tak bo ostal. Iz njega ne bo nikoli nič. Iz našega življenja ga izruvamo v celoti – njegove slabosti, pa tudi, kar je dobrega v njem. Greh je metati kruh v smeti. Še večji, menda, je metati to, kar je v človeku dobrega, stran. Ker to pomeni zavreči človeka, odvzeti mu življenje,

Betula

Ko se je končal oratorij, mi je šla ta pesem po glavi. (Še ta narveči buč zadnju kaplcu ma...) Nosi veliko resnic. Ena je tudi ta, da je vsak cvek pomemben, pa naj še tako boli ...

Vse se skriva v razpoloženju

Prvo neumno vprašanje, ki nam lahko pade ob priliki o sejalcu, je, ali sejalec sploh seje. To je vprašanje, ki je enako tistemu, če komentator govori ali če pevec poje. V naravi sejalca je, da seje. In tako je z Bogom. Bog kliče, Bog sporoča, Bog ljubi. Sicer na različne načine. Na stotine načinov, ki jih je sposoben zaznati človek. S sejalcem res ni problemov. Vsako jutro vstane in zvesto opravlja svojo službo. Zatakne pa se nekje drugje. Ni kaj, nismo vsi dobra zemlja. Pa se mi to niti ne zdi tako problematično. Ne more biti vse gozd, tudi ne vse travnik, tudi ne vse morje. Vsak je pač to, kar je zanj najbolje, da je. In tla, na katera pristane seme, niso obsojena kot nerodovitna. Nikakor. Vsak košček zemlje, kot vsak človek, ima priložnost, da seme - Božje sporočilo pade nanj. Celo da na njem zrase, pa čeprav gre za kamnito pot ali pesek. Samo sprejeti ga mora in gojiti. Pustiti, da v njem požene korenine in zrase. Božja sporočila pa so včasih presneto kruta. Tako da odvrnejo pogled

Moji birmanci na Vojskem

  Kaj več pa na http://picasaweb.google.si/rimar82

"Ta mali"

Kakor marsikoga drugega, je tudi mene doletela »čast«, da sem v svoji družini najmlajši otrok. V paketu s tem sem dobil naziv »ta mali«. Ironija tega vzdevka pa je, da ga ponavadi v družini nosijo najvišji. Tako je tudi pri naši družini. Jaz sem zrasel, zrasel nad oba brata, še vedno pa sem »ta mali«. In bom to (ne pa tak) tudi ostal. Tega ne pravim, da bi se hvalil pred vami. Samo želel bi vam pokazati, da so človeške sodbe velikokrat čudne, da, celo smešne. Ne govorijo vedno tega, kar je res. Tega, kdo je majhen in kdo velik torej ne gre meriti po človeških besedah, pa tudi po svojih očeh ne. Človekova majhnost ali veličina se meri od znotraj. Tja pa le stežka sežejo človekove oči. Kdo so torej »ta mali«, ki poznajo Jezusa, in kdo »ta veliki«, »razumni« in »modri«, ki ga ne? Se bom vseeno zanesel na človeške oči in na to, kar se vidi. Pri tem bom uporabil staro kmečko modrost, s katero so večkrat »tolažili« mojo vseeno majhno rast: da je delo pri tleh. Če je tako, potem se je treba k

Nekje tam zgoraj ...

... sem bil, tam, kamor težko seže celo mobilni signal, kaj šele internet. Nekje tam zgoraj, kjer se človek odpočije, pa čeprav se mora v skrbeh preganjati za 20 neugnanimi birmanci, ki imajo čisto srce, a uporne misli. Nekje tam zgoraj so tudi oni postali občutljivi za druge. Nekje tam zgoraj so dvignili obraze od tipkovnic in ekranov takih in podobnih vrst. In so se imeli lepo. Tako lepo, da bi še ostali. In jaz sem se navezal nanje. Skupaj smo hodili, najprej naveličano, potem navdušeno, skupaj smo peli, ogromno in lepo smo peli, skupaj smo jedli, dobro in okusno jedli, skupaj smo igrali nogomet, s puncami vred seveda, skupaj smo prali moj prašni Peugeot, skupaj stiskali pesti za Nemce in Špance, skupaj smo se frizirali (le kako bi sicer na mojo glavo zašla irokeza?) ... in še in še. Skupaj smo živeli. In to mi daje zadoščenje in veselje, da je v njih nekaj neskončno lepega in dobrega. Kot popotnica za tiste dni, ko bodo težki in trmasti. Ali pa, ko bom jaz tak.