Vse se skriva v razpoloženju

Prvo neumno vprašanje, ki nam lahko pade ob priliki o sejalcu, je, ali sejalec sploh seje. To je vprašanje, ki je enako tistemu, če komentator govori ali če pevec poje. V naravi sejalca je, da seje. In tako je z Bogom. Bog kliče, Bog sporoča, Bog ljubi. Sicer na različne načine. Na stotine načinov, ki jih je sposoben zaznati človek. S sejalcem res ni problemov. Vsako jutro vstane in zvesto opravlja svojo službo. Zatakne pa se nekje drugje.
Ni kaj, nismo vsi dobra zemlja. Pa se mi to niti ne zdi tako problematično. Ne more biti vse gozd, tudi ne vse travnik, tudi ne vse morje. Vsak je pač to, kar je zanj najbolje, da je. In tla, na katera pristane seme, niso obsojena kot nerodovitna. Nikakor. Vsak košček zemlje, kot vsak človek, ima priložnost, da seme - Božje sporočilo pade nanj. Celo da na njem zrase, pa čeprav gre za kamnito pot ali pesek. Samo sprejeti ga mora in gojiti. Pustiti, da v njem požene korenine in zrase.
Božja sporočila pa so včasih presneto kruta. Tako da odvrnejo pogled drugam.
A na koncu je vedno človekova odločitev: kaj bo s tem semenom? Bo to zanj priložnost, da najde v zemlji nebo? Ali da v sebi zaduši tudi zadnjo sled življenja? Nikar se ne čudimo. V vsakem semenu, tudi še tako nenavadnem, da, celo neumnem, sedi Božje sporočilo. Sporočilo zame. Da, celo tebi ima Bog nekaj povedati. Samo s pravimi ušesi poslušaj.