Črnobela je še vedno v modi

Svet me je naučil gledati črnobelo.
Menim, da se je to začelo mnogo pred črnobelo TV. Z njo se je vse skupaj še okrepilo. Potem se je našlo nekaj norcev, ki so si izmislili barvno TV. Morda zato, da bi videli ljudi drugače, bolj realno. A svet ni sprejel barvne TV. Bolj ali manj je mavrica v njem še vedno samo črna.
Ko človek vsak dan gleda to TV, se kmalu presneto navadi, da je vse tako, kot ga učijo drugi, naj vidi. Naj vse skupaj razdeli na črno in belo, na »ta rdeče« in »ta bele«, na »naše« in »vaše«, na dobre in zlobne, na pametne in zabite.
Tako pridemo do znanega fenomena, pri katerem je človek ali dober ali slab. Samo to dvoje. Drugo ni možno. Zato se »slabi« nikdar ne more pridružiti »dobremu«. Tak je, tak bo ostal. Iz njega ne bo nikoli nič. Iz našega življenja ga izruvamo v celoti – njegove slabosti, pa tudi, kar je dobrega v njem.
Greh je metati kruh v smeti. Še večji, menda, je metati to, kar je v človeku dobrega, stran. Ker to pomeni zavreči človeka, odvzeti mu življenje, ubiti ga.
Vem, tega se niti ne zavedamo. Pri nas je toliko ljudi že pristalo v smeteh: ker mi grejo na živce, ker se itak ne potrudijo, da bi postali boljši, ker so taki in taki in taki – tak pa človek ne sme biti.
Je kraj, kjer je to drugače. Je nekdo, ki do žetve pusti rasti pšenico in ljulko. Je nekdo, ki daje tudi meni in tebi priložnost, da zavržeš to ljulko sovraštva iz sebe in na njenem prostoru vzgojiš pšenico. Morda te bo potem lahko kdo posnemal.