Dovolj pravično

"Nikoli ne bo pravične kazni zanj."

Nikoli nisem podvomil, da ima vsaka spoved svojo pokoro, enako vsako dejanje, ki si jo zasluži. Večinoma se pojavi že kmalu po dogodku, mehko se usidra v človekovo življenje in potem tiho deluje v vsakem dnevu, koraku, dejanju, ki ga človek stori. Vsakič piha in spreobrača.

Je kaj takega mogoče tudi za tako velike zločine, kot je genocid?

Ne predstavljam si, kako lahko tak človek sploh mirno zatisne oči po napornem dnevu, kaj šele, da blagodejno vpliva na svojo okolico, kaj šele, da ljudi zdravi, jim svetuje, pomaga ... Samo dvoje je možno: da se je temu človeku zmešalo ali pa da se je v njem res nekaj korenito spremenilo, se premaknilo. O tistem drugem le malokdo razmišlja. Človek je zver in jaz sem volk. Kdor mi je poklal družino, tega bom iztrebil s sveta, pa naj stane, kar hoče. Ne verjamemo več odpuščanju, ne verjamemo več spreobrnjenju.

Ampak jaz ne bom sodil. Ali je bil Dragan Dabić res drugačna oseba kot Radovan Karadžić, o tem ne bo sodil nihče. A vse "bogastvo", ki ga je nosil Radovan, bo nesel naprej tudi Dragan. Ali ga bo Radovan dobil nazaj. In vse, kar to s seboj prinaša, bo prejelo toliko srebreniških vdov in tudi tistih nekaj zaslepljenih srbskih ubožcev, ki še vedno verjamejo, da je nekdo, ki pokosi toliko nedolžnih ljudi brez razloga, srbski narodni junak.

Težko rečem, da bo ob tem kdo zadovoljen. Ti bodo rekli, da je dobil premalo, drugi, da preveč, tretji, da sploh ničesar ne bi smel. Resnica in pravica pa je - kot vedno - nekje vmes. Prav mogoče, da na 8000 srebreniških svečah. Mogoče bo Radovan imel dovolj časa, da jih bo končno prižgal in potočil solzo za njimi.