Nekje tam zgoraj ...

... sem bil, tam, kamor težko seže celo mobilni signal, kaj šele internet. Nekje tam zgoraj, kjer se človek odpočije, pa čeprav se mora v skrbeh preganjati za 20 neugnanimi birmanci, ki imajo čisto srce, a uporne misli. Nekje tam zgoraj so tudi oni postali občutljivi za druge. Nekje tam zgoraj so dvignili obraze od tipkovnic in ekranov takih in podobnih vrst. In so se imeli lepo. Tako lepo, da bi še ostali. In jaz sem se navezal nanje.
Skupaj smo hodili, najprej naveličano, potem navdušeno, skupaj smo peli, ogromno in lepo smo peli, skupaj smo jedli, dobro in okusno jedli, skupaj smo igrali nogomet, s puncami vred seveda, skupaj smo prali moj prašni Peugeot, skupaj stiskali pesti za Nemce in Špance, skupaj smo se frizirali (le kako bi sicer na mojo glavo zašla irokeza?) ... in še in še. Skupaj smo živeli.
In to mi daje zadoščenje in veselje, da je v njih nekaj neskončno lepega in dobrega. Kot popotnica za tiste dni, ko bodo težki in trmasti. Ali pa, ko bom jaz tak.

Komentarji

  1. jAKOB9. 7. 08, 22:56

    iii, že prebrat je lepo, kolko je moglo bit še v živo!

    drugače so pa taki trenutki res zlata vredni. k dobiš zagotovilo da so na svetu (še) dobri ljudje, da ni tko črno ku nam včasih prikazujejo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)11. 7. 08, 15:43

    To so tisti trenutki blagoslova, ki nas poganjajo naprej. Potrjujejo te na poti in si rečeš, da ti ni žal, da si se odločil za to pot. Za prvi duhovniški rojstni dan se mi sploh ne zdi slabo kot darilo, ne?

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več