Besede za srce

V vsakih časih, posebno pa v današnjih, je verjetno najdragocenejše nekomu dati cilj . Ker je namreč tako, da cilj posvečuje vse ceste, vse korake, vse najmanjše stopinje do njega. Vse v življenju dela drugače. Cilj iz našega življenja naredi pot. Zato je tako pomembno imeti cilj in sicer imeti pravi cilj. Imeti svoj Jeruzalem . Ne zato, da ne bi nikdar zgrešil, temveč da bi imeli vsi, tudi napačni koraki, svoj smisel. Da bi z vsakim korakom nekam hodil – in da bi tja hodil zavestno. Da bi vedel – tudi ko hodiš nazaj – da je tvoja pot naprej. In bi tako vedno nekaj postajal, bi vedno nekam hodil in se nikdar ne ustavil. Kajti to Bog hoče od človeka. Ker je to človekovo življenje. Ustaviti se – to namreč za človeka pomeni začeti umirati. Toda imeti cilj ravno zato tudi pomeni, da bo pot težka. Pot do cilja – če je pravi – je vedno težka. Če pot ni težka, skoraj nikdar ni pravilna. Kajti če ni težka, to pomeni, da na njej ne rasemo, ne hodimo bližje svojemu cilju, ne živimo. Zato ...

Tako kot je mnogokrat v življenju, je tudi danes v evangeliju . Sama vprašanja in nobenih odgovorov. Ne od Boga, ne od Cerkve, ne od prijateljev. Nobenih odgovorov, samo vprašanja. Kdo sem jaz? Kdo je tvoj Bog? Kako si predstavljaš življenje? Kaj boš naredil z njim? Kdo ali kaj ga usmerja? Kaj je tvoj smisel in cilj? Boš prišel do njega ne glede na žrtve, ki jih bo to zahtevalo od tebe? Sama vprašanja. Najtežje od vsega je pravzaprav to, da to niso samo vprašanja iz evangelija, ki jih lahko pustimo samo za nedelje. To so vprašanja iz življenja, ki ga živimo. Poznamo jih. Vsak dan so na mizi. Vsak dan, vsak trenutek nam jih zastavlja življenje. In mi poskušamo nanja odgovarjati. Kajti iz teh naših odgovorov je pravzaprav življenje, ki ga živimo. Iz naših odločitev, ki smo jih sprejeli, iz odgovorov na Božja vprašanja človeku. Sama vprašanja. Tudi ko se soočamo z najtežjimi trenutki svojega življenja, s porazi, z boleznijo, s smrtjo, sama vprašanja. Nobenih odgovorov. Zakaj Bog ne...

Za mano je težek teden. Bil je to namreč teden, v katerem so se na tnalu drugih ljudi znašle moje vrednote in prepričanja. Na vsak način so me skušali prepričati, da pač niso pravilna. Veste, da takšni dogodki človeka pretresejo in v njem vedno sprožijo burno reakcijo, s katero se seveda želi zaščititi in se obraniti tega, da bi mu vzeli to, kar človek je. Toda najzahtevnejše pri vsem skupaj je to, da obstaja velika nevarnost, da ravno te obrambne reakcije lahko uničijo to, v kar verjameš, to, kar ti si. Ko si namreč napaden, se lahko prav kmalu zgodi, da se zatečeš k nasilju. Da začneš ljudi, ki te napadajo, sovražiti, jih obsojati. Da se jih torej poskušaš lotiti na načine, s katerimi so se oni lotili tebe. Ravno to je človekov največji poraz in največja zmaga tistih, ki so te napadli. Ker tako postaneš eden od njih. Verjeti, da je v vsakem človeku nekaj dobrega , da je vsak zato vreden odpuščanja in novega začetka , je v takih trenutkih presneto težko. A je edino, kar te obvar...

V novi cerkvi na Kočevski Reki, v kraju, za katerega vsi vemo, kaj se je dolga leta v njem dogajalo, stoji čudovit oltar, na katerem je izrezljan napis » Usmili se vseh, Gospod «. Ta napis me je presunil. Ker je bil to napis, ki se ni izogibal bolečini nad vsem, kar se je tam zgodilo, in ker je bil to napis, ki je taisto bolečino končeval ne z obsodbo, ampak prošnjo. Prošnjo za usmiljenje do tistih, ki so morili, in tistih, ki so bili umorjeni, na telesu ali na duhu. Drugi razlog, zaradi katerega me je ta napis presunil, pa je bilo to, da sem bil vanj – če sem hotel ali ne – vključen tudi jaz. Da, tudi jaz, ki sem mislil, da sem tako daleč od vseh teh krajev in dogodkov. Pa nisem. Ker se enake ali vsaj podobne stvari kot takrat na tem kraju dogajajo tudi v mojem tukaj in zdaj. »Usmili se vseh, Gospod,« je pisalo. Vseh. Tistih, ki so ubijali, in tistih, ki so bili ubiti. In tudi mene, ker sem tudi jaz med njimi. Kajti ko enkrat pridemo na tak kraj, pred oltar, moramo začutiti, ...

Da sem prebral tole sijajno knjigo francoske profesorice filozofije, sem porabil slabega pol leta. Pa ne zato, ker bi bila knjiga slaba ali naporna, temveč ker od bralca zahteva veliko časa, ko jo začne brati. Da torej ne preleti par strani, kolikor pač dopuščajo trudne oči, preden se pogrnejo z rjuho, temveč spočitost, malce več časa in predvsem globoko željo po raziskovanju človekovih vsakdanjosti, ki pa skrivajo veliko več kot samo neko banalnost. Na koncu sem vesel, da sem vztrajal. Pa ne toliko zaradi konca knjige - ki bi bil v mojem scenariju veliko bolj drugačen - kolikor zaradi poteka, na trenutke upočasnjenega risanja vsakdanjosti vsakdanjih ljudi, drugič spet hitrega odvijanja dogodkov teh istih oseb, prepletenega z nekoliko filozofskimi razmišljanji o početju povsem vsakdanjih stvari, ki spregovorijo o naši smeri mišljenja in življenja. Na trenutke sem užival, na trenutke trpel. Ker je pač treba tudi nekaj trpljenja, da se prebiješ tudi skozi lastne poglede na stvari, ...

Oh, kaj misliti, čutiti mora sleherno srce! Oh, kaj mora vse prebiti, predno v črno zemljo gre? In ko leže pod gomilo, ali misli, čuti kdo, kaj je mislilo, čutilo v jami zdaj srce hladno? Smrtni dan — brezupno vpitje, dan pogrebni — jok v očeh, žal spomin, ko grob zakrit je, dolgčas, hladnost, zopet smeh. Ta in oni čez gomilo stopi — kdo se meni kaj, kaj; je mislilo, čutilo to srce, trohneče zdaj!

Rimski stotnik , vajen bojevanja in zmagovanja, nenazadnje pride pred boj, ki ga presega, pred bitko, za katero ve, da je ne more dobiti. Ne more premagati bolezni svojega služabnika. Ne more, nima moči. Poznate občutek. Mnogo življenjskih situacij je, ko se znajdemo pred bitko, za katero vemo, da je sami ne moremo dobiti. To so bitke s silami in močmi, ki nas presegajo, pa naj bodo to bitke zunaj ali znotraj našega srca. In to so odločilne bitke našega življenja. Ne tiste, v katerih je rezultat odvisen od naših moči in sposobnosti, ampak tiste, v katerih smo nemočni. Ker odločitve v njih odločajo o smeri in rezultatu našega življenja. Ena od takih bitk se bije znotraj našega časa, tako okuženega z boleznijo vsakovrstnega zla, pa naj gre za sovraštvo, egoizem, obup ali kaj drugega. Mnogo ljudi je že ujela ta bolezen, mnogo ljudi, ki jih poznamo, s katerimi se dnevno srečujemo. In pred njo se vsi čutimo zelo nemočni. Tako zelo, da nas ima, da bi nehali verjeti v to, kar smo verje...