Besede za srce

» Starši so prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: ›Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu‹, in da bi dali v daritev ›dve grlici ali dva golobčka‹, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. « (Lk 2,22-24) Darovanje otrok je bilo v starodavnih časih nekaj zelo običajnega. Da bi si zagotovili dobro letino, da bi se odkrižali slabega vremena, da se ne bi zamerili bogovom ali pa samo zaradi praznika, so antična ljudstva žrtvovala svoje otroke. Arheologi ugibajo, da naj bi recimo Azteki žrtvovali vsakega petega otroka. Nato je nastopil Abraham. Ta je tudi menil, da mora svojega edinca Izaka žrtvovati kakor vsi okoliški narodi. Potem pa je prišel Božji načrt. Judovski Bog je to kot nekaj nehumanega prepovedal, v zameno pa naj bi ljudje žrtvovali živali (1 Mz 22), ki naj bi umrle namesto otrok. S tem je hotel pokazati, kako nekaj dragocenega je človeško, posebej otrokovo življenje.  Bogovi sedanjosti  Bogovi današnjega časa...

Kaj mine in kaj ostane , to je glavna zadeva, ki jo moramo razrešiti ob Jezusovi zagonetni priliki o »krivičnem oskrbniku«, to namreč pomaga razumeti, kaj je cilj in kaj orodje, kaj rezultat in kaj sredstvo, da ga dosežemo. Vedeti, »kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.« (Lk 16,4) Za to, kaj ostane od našega življenja, gre, da ga nismo živeli v prazno …  Dojeti lastno krivičnost  Čeprav se zdi tako, to sploh ni tako preprosta stvar, ločevati, kaj je cilj in kaj orodje, velikokrat to dvoje med seboj zamešamo, tako mnogo je primerov in žalostnih usod, ko »krivični mamon« postane »prijatelj« in gre vse narobe, potem mineva tisto, kar bi moralo ostati, odnosi, ljubezni, bližine, in ostaja, kar bi se moralo slejkoprej umakniti. Takrat postanemo krivični. Krivičnost se pojavi vedno, ko zamešamo cilj in orodje našega življenja. In ugotoviti, v čem je naša krivičnost, to je naloga, ki nam jo danes dajeta evangelij in življenje...

Imam občutek, da je danes, ko imamo bolj ali manj vsega na pretek, nezadovoljnih veliko več ljudi, kot jih je bilo v časih pomanjkanja. To je sicer svojevrsten absurd, ki pa se ga da s sledmi naše vsakdanjosti precej hitro razložiti. V ozadju (kot za mnogimi nesmisli našega časa) verjetno stoji potrošniška miselnost, pri kateri korporacije svoj zaslužek gradijo predvsem na umetno ustvarjenih željah . Te v naših glavah niso izoblikovale samo prepričanja, da nekaj »nujno potrebujemo«, ampak tudi smrtonosno idejo, da se brez nečesa ne da živeti in da ne bomo srečni, dokler tega ne dobimo ali dosežemo. Ali obdržimo . To pa je zaviranje življenja, ko se iz strahu pred tem, da bi nekaj izgubili, teh svojih želja bolestno oklepamo. Izginula beseda: darovanje Nekaj povsem nasprotnega piše judovska postava, da je treba za očiščevanje matere oziroma – bolj neposredno – za otroka darovati Gospodu jagnje in golobčka ali pa samo dva golobčka, če so starši revni (3 Mz 12,8). Povejmo kar naravn...

» Radi bi videli Jezusa .« (Jn 12,21) Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: » Radi bi videli Jezusa! « (Jn 12,21). Kajti vsi ti ljudje, vsi ljudje, ki trkajo na naša vrata, eni bolj pogosto, drugi manj, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji me ga pokazat v svojo cerkev, na križ ali na kruh. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti On na križu. Bodi ti On v kruhu.« Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah,...