Besede za srce

»Čujte!« (Mr 13,37) je vzklik, ki odmeva čez celotni odlomek prve adventne nedelje, njegovo nadležno ponavljanje pa ima poseben namen, da bi nam namreč tako zlezlo pod veke, da bi nas s tem prebudilo iz spanja , kar pomeni iz lastne prepričanosti, da je vse v redu , dokler je vse po moje, dokler mi niso kratene lastne pravice in svoboščine. Želi nas zmotiti, to ponavljanje, zato, da bi razumeli, kako nekaj izredno pomembnega je v življenju opazovati, kaj se dogaja , vedno, kaj se dogaja naokrog, posebno pa v nas , in razmišljati o tem.  Seveda pri tem ne gre za paranojo, za pozornost gre, ki pa jo je težko vzdrževati, če nimamo stvari ali osebe, ki bi nas k temu spodbujala, nas budila. Saj je o tem, kaj se dogaja, treba razmišljati, preden skozi naša vrata stopi kaj, kar bi nas škodljivo spremenilo, potem je že prepozno, ko se stvari, tistih navidez nedolžnih nagibov, tako zelo navadimo, da se nam zdijo naravni in neškodljivi. Prav zaradi teh Jezus vabi k pozornosti in čuječnosti....

Skozi celoten pogovor, ki ga Sin človekov opravi z ljudmi ob koncu časov, nepretrgoma odmeva nenavadno, velikokrat ponovljeno vprašanje: »Kdaj smo te videli?« Nihče ga ni prepoznal, nihče ni vedel, da je on tisti, ki je lačen , žejen , tujec , nag , bolnik in ujetnik , niti »blagoslovljeni« niti »prekleti« ne.  Skriti Gospod  Na koncu bomo torej vsi začudeni, tako pravi Jezus svojim poslušalcem. Vse bo drugače, kot vidimo danes, vse bomo gledali z drugačne, zaenkrat še skrite perspektive: z očmi Gospoda, ki se je skril in ki je hotel ostati skrit vse dni do konca časov v svojih »najmanjših bratih«. To pomeni, da je on tudi danes nekdo z masko na ulici, da se tudi danes skriva v čudnih, (po našem mnenju) celo Boga nevrednih podobah, nepričakovanih, obrobnih, nepomembnih osebah našega življenja. In verjetno ne bom pretirano predrzen, če rečem, da celo v tistih, ki mu po našem mnenju niti najmanj niso podobni.  Kajti v bistvu ne šteje to, da ga prepoznamo, šteje to, kar nare...

Trije služabniki stopijo pred nas v Jezusovi priliki o talentih, vsi trije zelo različni, a v tem primeru, kot nam pove zgodba, ni bistvena razlika v njihovih sposobnostih, ki so jim bile dane, temveč v njihovi življenjski filozofiji, to pa so si izbrali sami. In ravno ta je tista, ki na koncu vsega privede ali v »veselje« (Mt 25,21.23) ali v »jok in škripanje z zobmi« (Mt 25,30).  Šteje trud  Ne gre torej za vsoto, za dobiček, ki ga je posamezni služabnik pridelal, kajti iz prilike je precej očitno, da je gospodarju kvantiteta bolj malo mar, saj do besede enako pohvali tako prvega kot tudi drugega služabnika – čeprav je slednji vendarle prinesel manj dobička. Delala sta pač »po svoji zmožnosti« (Mt 25,15), povejmo drugače, trudila sta se po svojih močeh, in to je vse, kar je bilo gospodarju pomembno. To je tisto, kar je v njegovih očeh štelo kot nekaj »dobrega« – namreč tisto, kar je bilo v njiju »zvestega« (Mt 25,21.23).  Zvestoba pa ni vezana na rezultat, ampak na to,...

O Bog, usmili se moje praznote!  Široko razstrtih, sivih dni,  teh široko upajočih oči,  o Bog, usmili se naše samote!  Razstri svoj plašč, razkošno tkan  z zvezdami višnjevih letnih noči,  ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi  kot sredi morja večnih sanj.  O stopi v ta stekleni čas  in kar je prozorno, naj potemni,  in kar je blizu, naj se izgubi,  naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori  kot v gosti modrini Tvoj beli glas!  O Bog, usmili se nas, usmili se nas!

Mimogrede sem na radiu ujel oddajo, v kateri je filozof govoril o raznih »teorijah zarote«, ki te dni ena za drugo še z večjo močjo kot sicer spet brenčijo med ljudstvom kot mesijanski odrešeniki, in je pri tem navrgel zanimivo reč, da se te v negotovih časih, v kakršnih smo, tako dobro oprimejo ljudi, ker vsakomur ponudijo dokaj enostavno razlago o svetu, o življenju – nekdo je pač kriv , da je tako, kot je, Kitajci, Google, vlada, pač nekdo, ki nam že tako ali tako ni všeč. In to nas pomiri. Še vedno imamo vse niti v rokah.  Tako pred bivanjsko krizo potolaženi nekako živimo naprej, enako kot prej, se razume, misleč, da še vedno obvladujemo življenje, čeprav bi zaradi strašljive negotovosti pravzaprav morali končno dojeti, da je življenje v svojem bistvu tako, kot je ta čas, kompleksno, kaotično, nepredvidljivo, negotovo, tudi nerazložljivo, da je torej večje od nas. In da je tako z razlogom.  Razkritje  »Ženin« namreč v Jezusovi priliki pride ponoči, ko vsi, nespametni...

Na spomlad sem že videl tvoj obraz,  ko češnjam cvetje trgala si z glave.  In spet sem videl te poletni čas,  ko s točo rjula si čez žitne trave.  Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.  Ker boš trgatev z nami praznovala  povsod si že postavila vešala  iz golih vej, štrlečih v beli mraz.  Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti , prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, ...

Življenje je verjetno nalašč napravljeno tako, da ob staranju naše telo z lastnimi močmi in sposobnostmi zmore vedno manj. Ko torej človek z leti zori, ko se polagoma sooča s svojo vedno večjo nemočjo, tako pri sebi vedno bolj spoznava, da potrebuje drugega, nekakšen prostor, ki ga prej ni bilo, se mu odpre, prostor za drugega , ki je ključen za to, da se človek spremeni. Da postane bolj to, za kar ga je napravil Bog, nekdo, ki živi v odnosu, ker ve, da brez njega ne more preživeti. Ker postane človek resnično močan šele tedaj, ko čuti potrebo, da se mora na nekoga nasloniti, nekomu zaupati.  V tem je poanta Jezusovih blagrov.  Te najpomembnejše Jezusove besede so prav zato vse postavile na glavo, obrnile so logiko, ki nam je znana in v katero zaupamo. Kdor pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni (Mt 5,4), ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni, ubogi. Ali tisti, ki jih preganjajo (Mt 5,10-11). Ravno narobe je. Na t...