Moč nepopolnosti

Življenje je verjetno nalašč napravljeno tako, da ob staranju naše telo z lastnimi močmi in sposobnostmi zmore vedno manj. Ko torej človek z leti zori, ko se polagoma sooča s svojo vedno večjo nemočjo, tako pri sebi vedno bolj spoznava, da potrebuje drugega, nekakšen prostor, ki ga prej ni bilo, se mu odpre, prostor za drugega, ki je ključen za to, da se človek spremeni. Da postane bolj to, za kar ga je napravil Bog, nekdo, ki živi v odnosu, ker ve, da brez njega ne more preživeti. Ker postane človek resnično močan šele tedaj, ko čuti potrebo, da se mora na nekoga nasloniti, nekomu zaupati.

V tem je poanta Jezusovih blagrov.

Te najpomembnejše Jezusove besede so prav zato vse postavile na glavo, obrnile so logiko, ki nam je znana in v katero zaupamo. Kdor pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni (Mt 5,4), ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni, ubogi. Ali tisti, ki jih preganjajo (Mt 5,10-11). Ravno narobe je. Na tem svetu ne zmagujejo krotki, usmiljeni ali tisti, ki delajo za mir, to so poraženci življenja in sveta, v katerem živimo.

Obrat v perspektivi

Vse to so namreč ljudje, ki potrebujejo drugega, ki so od drugega celo odvisni, ker so svojo moč izgubili ali so se ji prostovoljno odpovedali. A ravno to je tisto, kar nam želi s svojimi blagri Jezus dopovedati. Srečnih nas namreč ne želi napraviti tako, da bi spremenil realnost, v kateri živimo, temveč tako, da bi spremenil naš pogled nanjo.

Blagre je namreč Jezus povedal na začetku tako imenovanega »govora na gori«, ki mu nekateri rečejo tudi »nova Postava« ali »povzetek krščanstva« – kakor je nekakšen povzetek judovske postave deseterica Božjih zapovedi. Tako z zahtevnimi nauki evangelija kakor tudi z zapovedmi imamo strašne težave, ker jih dojemamo predvsem kot vrsto pravil, ki se jih je treba držati, da bi dosegli »krščansko popolnost«. Če bi bilo tako, niti evangelij niti Božje zapovedi ne bi bile nič drugačne od sveta, v katerem nekaj štejeta samo moč in uspeh. Toda razlika se naredi na začetku zapovedi, ki smo ga pozabili ali prezrli. Zapovedi se ne začnejo z »Veruj v enega Boga,« kot smo se dolga leta učili, marveč z besedami: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.« (2 Mz 20,2)

Bog, ki rešuje

Na začetku vsega je Bog, ki rešuje. Na začetku vsega je ljubezen Boga, v drobovju vsake realnosti, naj bo kakršnakoli že. Tako moramo razumeti blagre, da bi tako začeli razumeti tudi svojo realnost, točno to realnost, v kateri živimo zdaj. Bolj kot je prazna, bolj kot smo v njej nemočni, bolj kot čutimo, da ga potrebujemo, več je v njej prostora za Boga. In točno tako se postane svet – ko se v svoji nemoči naslonimo nanj.

Blagor nam …

(misel ob prazniku vseh svetih, 2020)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira. Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj . Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje . Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j

Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5) Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik