Besede za srce

Veliko, pomembno spoznanje, ki naše življenje postavlja v povsem drugačno luč, danes prešinja evangelij. Jezus pravi: »Vi ste sol, vi ste luč,« in ne »Lahko ste luč, če želite.« Ne gre za izbiro, za dejstvo gre. »Vi ste sol, vi ste luč in ne morete biti nič drugega.« Luč pa je namenjena »vsem, ki so v hiši« (Mt 5,15), ne postavljamo je pod mernik, kjer bi svetila samo sami sebi. Luč je zato, da sveti, da torej pomaga drugim videti, ne pa da se naslaja nad svojo lučjo. Njen smisel je v tem. Če ne obstaja za druge, je tako, kakor da je ni.  To je torej dejstvo: na svetu smo za in zaradi drugih, ne zaradi sebe . Naše delovanje in naš smisel je v tem, da živimo za druge.  Individualizem  Svetu individualizma je to nekaj neznanega in nepojmljivega. Drugega razumemo kot lastno omejitev. Naš čas se je namreč zgradil na premisi pomembnosti posameznika, egocentričnosti, kjer naj bi človek zato, da bi se primerno ovrednotil, svoj jaz postavljal pred vse druge stvari. To seveda ni n...

Žalostna resnica je, da prepiri za čas praznikov pri nas nastanejo predvsem zato, ker je to pravzaprav edini čas, ko opazimo, da poleg nas živi še kdo drug. Da sredi tihe in samotne puščave svojega vsakodnevnega živetja – samotne, vendar prijetne puščave, ker je v njej vse po naše – opazimo nekoga živega.  Drugačnost nas spreminja  In ta živi in se da pokazati predvsem s svojo drugačnostjo , sicer je ne vidimo. Dokler se ljudje z nami strinjajo in nam ugajajo, niso nič drugačni od nas, niso živi, samo kot senca so, ki naredi to, kar naredimo mi.  Drugi pa v naši resničnosti oživijo, kadar so drugačni. Kadar se ne strinjajo z nami. Kadar nas kritizirajo. Takrat je njihova prisotnost divja kakor Janez Krstnik, ki »je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom.« (Mt 3,4) Neprijetna, čudaška, strašljiva pojava. In prav zato tako namenoma zelo opazna, ker postavlja vprašanja o naših vrednotah in kliče k spreobrnjenju , ...

Blagri so pri Luku, ki ga mnogi razumejo kot evangelista ubogih in oznanjevalca Božje usmiljene ljubezni, nekoliko drugačni kot tisti pri Mateju. Luka namreč svojim štirikratnim »blagrom« doda tudi nasprotja, štirikratno »gorje«, ki na prvi pogled deluje kakor revolucionarska stisnjena pest, giljotina buržoazije, a ima drugačen smisel. Jezus jih pove in Luka jih ob blagrih zapiše za premislek, da bi ljudje prišli do bolj pristnega pogleda na lastno resničnost. Zato nasprotja. Ker je resničnost velikokrat nasprotna temu, kar se zdi, da je.  Vsi smo ubogi  Ob branju opazimo, da je večina stavkov obrnjenih v prihodnost, in to čisto namenoma. V obzorju prihodnosti, tudi večne prihodnosti, se namreč človekovo absolutiziranje trenutnosti malce zmanjša in uravnovesi. In tako z Jezusom najprej ugotovimo, da je zdajšnje človekovo stanje minljivo . Lakota je minljiva, jok tudi in sovraštvo, samota, sramota in druge oblike uboštva, kar sami jih zamislite, to so vse stvari, ki bodo minile...

Očitno nikdar ni bilo nič drugače. Tudi apostoli so se ujeli v past varajoče miselnosti sveta, ki časti zmagovalce, prvake. »Med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji.« (Mr 9,34) Od kod ta naša sedaj še toliko bolj poveličana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši v čemerkoli že? Da bi bili v svoji okolici vsaj opaženi, če že ne oboževani?  Prvaki so sami  Mislim si, da je za tem silnim siljenjem v ospredje, vsemi mogočimi tekmovanji, šovi s talenti in doseganjem rekordov pravzaprav velik strah pred samoto . Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to verjetno počne zato, ker se ima tak, kakršen je, za nekoga brez vrednosti .  Svet pa ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti . Biti v čem prvi in najboljši še ne pomeni, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Kvečjemu nasprotno, saj vemo, da je cena zmage velikokrat tudi veliko sovražnikov, saj si nad vsemi le, če si tam edini – in potemtakem tudi sam . Samot...

Rad imam interpretacijo Iztoka Mlakarja, ki si je Jezusov čudež pomnožitve kruha razložil nekoliko drugače, kot si ga ponavadi predstavljamo, bolj ali manj ga vsi dojemamo kot neko magično dejanje, spretno čarovnijo, kjer so hlebci kruha iz košare skakali kot zajci iz klobuka. On pa si je ta dogodek pojasnil bolj kot sad Jezusovega poziva k dobroti, k solidarnosti, k delitvi svojih dobrin med ljudmi, ki smo v osnovi sebična bitja, kar se še posebno rado pokaže v nekoliko negotovejših razmerah, kot so bile očitno tudi na »drugi strani Galilejskega jezera«.  Drobna odpoved  Za čudež je bil torej ključen nek fant, ki se ga je Jezus s svojimi besedami dotaknil, očitno mu je verjel, da »človek ne živi samo od kruha« (Mt 4,4), in zato opazil, da je tam nekaj narobe, zaznal je stisko učencev, ki niso imeli s čim nasititi velikanske množice ljudi, in je tako radovoljno ponudil pet svojih hlebčkov, žemelj, bolje rečeno, sendvičev z ribami, ki si jih je verjetno pripravil za na dolgo in...

Da Jezusa njegovi učenci niso spoznali po besedah, po pozdravu, ampak šele po tem, ko »jim je pokazal roke in stran,« je precej zgovorno. »Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda,« (Jn 20,20) in ne, ko so ga slišali, videti so morali njegove roke in stran, ranjene ude in prsi, šele potem so ga spoznali. Tudi Tomaž ni verjel, da je bil tam, niti tega, da je res vstal, da je njegova ljubezen res močnejša od našega zla, dokler mu ta ni ponudil na pogled, celo na otip svojih ran: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)  Rane, naša identiteta  Verjetno zato, ker so prav rane znamenja pristnosti nekega človeka (in celo Boga), če je namreč kaj na njem resničnega, so to rane, porazi, bolečine, tisto, kar je v nas šibkega in prizadetega, razočaranega, krhkega. Nepopolnega. Tega ljudje nikoli ne igramo, s tem se pred ljudmi ne hvalimo, celo ravno obratno, zato smo šele z ranami to, kar smo v res...

Življenje je verjetno nalašč napravljeno tako, da ob staranju naše telo z lastnimi močmi in sposobnostmi zmore vedno manj. Ko torej človek z leti zori, ko se polagoma sooča s svojo vedno večjo nemočjo, tako pri sebi vedno bolj spoznava, da potrebuje drugega, nekakšen prostor, ki ga prej ni bilo, se mu odpre, prostor za drugega , ki je ključen za to, da se človek spremeni. Da postane bolj to, za kar ga je napravil Bog, nekdo, ki živi v odnosu, ker ve, da brez njega ne more preživeti. Ker postane človek resnično močan šele tedaj, ko čuti potrebo, da se mora na nekoga nasloniti, nekomu zaupati.  V tem je poanta Jezusovih blagrov.  Te najpomembnejše Jezusove besede so prav zato vse postavile na glavo, obrnile so logiko, ki nam je znana in v katero zaupamo. Kdor pozna življenje, dobro ve, da seveda ni res, da so srečni tisti, ki so žalostni (Mt 5,4), ali tisti, ki jih duši krivica, nezaposleni, ujeti, obsojeni, ubogi. Ali tisti, ki jih preganjajo (Mt 5,10-11). Ravno narobe je. Na t...

Vedno, ko v evangeliju Jezus postavi kako vprašanje, je to pomembno vprašanje. Kakor da bi hotel zmotiti ubranost zgodbe, ki ji sledimo. Jezus in učenci, kako lepo, kako idilično lahko to postane, krščanstvo namreč, pot za njim , k maši gremo, delamo dobra dela, pridni smo in potem pridemo v nebesa. Vendar pa je pot za Jezusom drugačna, kakor življenje je, veliko je pri njej lažnih stranpoti, tudi ni vse tako, kot se vidi na zunaj. Zato to vprašanje , »kaj pa vi pravite«, prikladno vprašanje je to za preverjanje, kje smo in kam gremo. In če nismo morda na napačni poti … Pri tem marsikaj pove že vprašanje samo. Jezus svojo razlago, kaj pomeni biti njegov učenec – z njegovimi besedami »če hoče kdo iti za menoj,« (Lk 9,23) – namreč prične z vprašanjem . In z debato, ki mu sledi. Kakor otrok, ki nas predrami iz lastnih želja in načrtov, z jokom, z iskanjem pozornosti, kakor nepridiprav, kakor motnja v našem popolnem planu je začel in tako svoje učence speljal tja, kamor je hotel. K od...

13. dan adventa Lahko si mislite, da v hiši, v kateri živijo štirje Slovenci, štirje Indijci, trije Nigerijci, Srb in dve Italijanki v službi, človek prav hitro razume, kaj pomeni " babilon ". Posebno, ko se srečamo pri obrokih. Dokler imaš koga izmed "svojih" pri mizi, te ta jezikovna raznolikost seveda ne moti. Če pa si sam nekje sredi gučanja keralskega malajalama in nigerijskega ibuja, se prav kmalu začneš počutiti kot navadna smet. Nebodigatreba. To se mi je zgodilo te dni. Tako sem se počutil. In sem to zelo čustveno in prizadeto tudi povedal. Da bi rad, da pri mizi govorimo italijansko, da lahko vsak razume in da lahko vsak kaj doda temu pogovoru. Da se vsak počuti del te skupnosti, ki živi skupaj. In bil sem užaljen, ko mi je eden od njih odgovoril, da se tudi oni počutijo odveč, ko med sabo govorimo slovensko. A je imel prav. Tudi sam nezavedno to počnem. Preprosto zato, ker je tako  lažje . Za to, da komu kaj poveš tako, da te razume, je težko. In z...

Dogajanje na Kalvariji je grozljivo. Vsi strmijo v križ in mrmrajo eno samo stvar: »Reši samega sebe …« Ta stavek nam je znan. Vsak visi na križu svojega trpljenja. In za vsakogar pride črna ura nesmisla. Težka ura, v kateri je vse, kar se sliši v glavi in povsod naokrog, samo: »Reši samega sebe …« Človek se s tem stavkom vrti okoli sebe. Tako, misli, bo našel svojo rešitev. »Pogledal bom s te strani, pa z one, in bom našel rešitev.« In je ne najde. Človekov križ je nerazumljiv in nerazrešljiv. Ne bomo stopili z njega, ker tega preprosto ne moremo. To ni pesimističen, temveč realističen razmislek. Tako je; sebe ne moremo rešiti. Vendar pa to ne pomeni, da ne moremo biti rešeni. Lahko smo rešeni, vendar samo, če nas reši nekdo drug. Pa ne le tako, da tisti nekdo pomaga meni, temveč tudi tako, da jaz pomagam njemu. » Še danes boš z menoj v raju, « reče Jezus razbojniku, ki edini v tej nesmiselnosti križa ne gleda na (svoj) križ, ampak na človeka, ki trpi ob njem. Edini človek, ...

Naše življenje ni hiša in vrt in topla postelja. Naše življenje je pot. In njen cilj je vprašanje, ki nas vznemirja: » Kdo sem? « (Lk 9,19) Kdo je človek, ki ga samo srečam, in kdo je človek, s katerim živim? Ni nujno dobiti odgovora na to, nujno pa se je spraševati . Kdo je? Zakaj je tak, kot je? Kaj se mu je v življenju zgodilo? Kaj hoče, česa si želi? Kaj v svojem življenju pogreša? In spraševati se je treba ne zato, da bi ga razumeli, temveč samo zato, da bi skupaj z njim delili njegovo pot . Samo zato, da bi odšli od svojega doma, od svojih prepričanj, od svojih načrtov, od vseh svojih zabetoniranosti v deželo svobode – v deželo Drugega. » V deželo, ki ti jo bom pokazal. « (1 Mz 12,1) Ljudje, ki pridejo v naše življenje, tja ne pridejo slučajno. Zato je nujno, da me vsak od njih vznemirja . Da me sili na pot, na naporno pot do človeka, s katerim si delim mizo in posteljo, pa tudi do tistega, s katerim si delim samo trenutek v trgovini, na cesti, med hitenjem proti službi ...

Te dni sem slišal nekaj, kar me je osupnilo. Bile so besede nekega muslimana, ki je – potem ko je slišal kristjane ne samo govoriti, ampak načrtovati edinost med kristjani – da sedaj bolje razume, da raj ne pomeni imeti nekaj v obilju, dobiti neko nagrado, temveč vstopiti v drugega. Točno to govori tudi Jezus. Ko moli za nas, svojega Očeta prosi, da bi bili vsi eno, kakor sta On in njegov Oče eno. Tako, da živita drug v drugem. Da hkrati živita življenje drug drugega. Ne bom pesniški, prav nič. Vstopiti v drugega ni samo lepa metafora. Ne, zelo krvava stvar je to. Pomeni namreč pustiti, da te njegovo življenje prizadene. Da si pustiš razumeti, zakaj je tak, kot je. Da torej z njim živiš njegove padce in njegove čudaškosti. Da z njim gledaš tako dolgo, dokler ne vidiš vsaj približno tako, kot vidi on. Da lahko svoje besede in dejanja upravičiš ne s svojimi, ampak z njegovimi razlogi. Zato zame več od vseh sladkobnih besed, od vseh obljub, ki jih damo, pa jih nismo zmožni izpol...