Samo biti človeški

Te dni sem slišal nekaj, kar me je osupnilo. Bile so besede nekega muslimana, ki je – potem ko je slišal kristjane ne samo govoriti, ampak načrtovati edinost med kristjani – da sedaj bolje razume, da raj ne pomeni imeti nekaj v obilju, dobiti neko nagrado, temveč vstopiti v drugega.

Točno to govori tudi Jezus. Ko moli za nas, svojega Očeta prosi, da bi bili vsi eno, kakor sta On in njegov Oče eno. Tako, da živita drug v drugem. Da hkrati živita življenje drug drugega.

Ne bom pesniški, prav nič. Vstopiti v drugega ni samo lepa metafora. Ne, zelo krvava stvar je to. Pomeni namreč pustiti, da te njegovo življenje prizadene. Da si pustiš razumeti, zakaj je tak, kot je. Da torej z njim živiš njegove padce in njegove čudaškosti. Da z njim gledaš tako dolgo, dokler ne vidiš vsaj približno tako, kot vidi on. Da lahko svoje besede in dejanja upravičiš ne s svojimi, ampak z njegovimi razlogi.

Zato zame več od vseh sladkobnih besed, od vseh obljub, ki jih damo, pa jih nismo zmožni izpolniti, več od vseh dejanj, ki jih naredimo s stisnjenimi zobmi, pomeni biti dober kristjan – torej biti eno – vedno ostati človeški. Nič več in nič manj. Fair play. »Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki.« (Mt 7,12)