Kamuflažna

Barve Rima #10

Ni lepšega čudeža od tistega, ki se ti zgodi, ko in kjer ga najmanj pričakuješ. Čudež takšne, kamuflažne barve torej, pri čemer mislim na mešanico barv, ki jih na svojih oblačilih nosijo vojaki. V življenje tako pritihotapljen čudež je veliko bolj učinkovit kot ostali, ker te strese do samega temelja. Ker te ne samo osupne, temveč ti tudi postavi vprašanja.

Sveto pismo imam rad. Vedno sem ga z veseljem prebiral, ker mi je bilo nekaj, pred čemer sem obstal odprtih ust. In še vedno je tako. Četudi se je treba kdaj prebijati skozi probleme skladnje in slovnice, skozi oblike hebrejskih končnic in vrst grškega rodilnika, razlikovati med posameznimi rokopisi, poznati pripovedna sredstva, me še vedno prevzame. Kakšno bogastvo je skrito v njem! Toda v vsaki stvari, s katero se veliko ukvarjaš, vedno obstaja nevarnost, da jo začneš jemati drugače, kot bi jo moral. Kajti Sveto pismo je resda literarna mojstrovina, ni pa samo to.

Ko sem sedel na avtobusni postaji in čakal, da se izza ovinka končno prikaže avtobus številka 664, sem bral Šest sprehodov skozi pripovedne gozdove Umberta Eca. Da bi lažje razumel, kako se gradijo svetopisemske pripovedi. Potem pa pride starejša gospa, se usede poleg mene in iz torbe potegne majhno knjižico kamuflažne barve. Nasmehnil sem se. Upokojena majorka? Načelnica generalštaba s svojo delovno knjižico? Odprla jo je in brala. Poškilil sem. Bili so evangeliji ...

Brati evangelij kot del svoje "službe" ali brati ga, da bi ga živel, to pa je nekaj povsem drugega ...