Tečaj učenja tujih jezikov

Tujci smo si. Vsi, do zadnjega. Ne poznamo se med seboj. Govorimo vsak svoj jezik, ki ga razumemo le mi sami in nihče drug. Res je tako. Pomislimo samo na to, kako velikokrat se tudi v slovenščini nismo dobro razumeli, kaj šele v kakšnem tujem jeziku. Povedali smo eno, sogovornik pa je razumel nekaj povsem drugega.

Jezika drug drugega se naučimo. In to nič drugače, kot tako, da drug z drugim preživimo ogromno časa. Da skupaj živimo, da se ogromno pogovarjamo. Ko smo prišli na svet, smo prišli z nekim svojim jezikom, ki ga ni nihče razumel. Potem pa smo se začeli učiti. Mama in oče sta se naučila mojega jezika, jaz pa njunega. Tako sem se naučil slovenščine. Toda mamine in očetove slovenščine. Slovenščin pa je še mnogo. Toliko, kolikor je Slovencev. In potem so tu še italijanščina in angleščina in malajalam in ibu in svahili in kitajščina in še in še … Še toliko tujih jezikov, kolikor je ljudi, in ki jih začenjamo razumeti šele, ko smo bili dovolj dolgo skupaj.

Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. (Apd 2,1-4)

Učenci so morali biti dolgo skupaj, da se je zgodil binkoštni čudež. Da so se začeli razumeti. 50 dni so bili skupaj. In če vemo, da je 40 dni obdobje, s katerim Sveto pismo opiše dobo celega življenja, potem vemo, koliko je šele 50 dni. In po 50 dneh se je zgodil vihar. Povedano drugače – skregali so se. Kajti le tako se učimo drugega jezika: ko povežemo dve imeni za isto stvar: svoje, ki ga poznamo, z drugim, ki ga ne razumemo. In to se da samo tako, da se skregamo. Da soočimo različna imena za isto stvar.

Ta vihar, to kreganje, to povezovanje je zame znamenje prihoda Svetega Duha. Ne medsebojno dobrikanje in kimanje z neizgovorjenimi strupenimi besedami v ustih, ampak vihar, napor, sprememba. Kajti Sveti Duh je silovit vihar: uničuje staro in napravlja prostor za novo. Spreminja z viharjem. In njegova pot je pot odpiranja, je komunikacija, srečanje, soočenje z drugim človekom, z drugim jezikom. Tako nastaja nov svet. A za vsako rojstvo novega je treba porodnih muk. Sveti Duh je tudi bolečina. Kajti tega novega ni brez jeznega poslavljanja od tega, kar sem bil, in strahu pred tem, kar naj bi postal.

Toda kdor ni sposoben tega potovanja, bo postal tujec samemu sebi.