Zlata

Barve Rima #12

Čudno vreme smo imeli danes. Povsod naokrog je bilo modro nebo, nad Rimom pa je visel ogromen oblak. Čudno. Sonce je samo vsake toliko našlo kakšno špranjo in poslalo žarek ali dva na večno mesto, dovolj, da me je spomnilo, da še ni odšlo, da je blizu, čeprav se ga ne vidi.

Lahko bi se jezil, pa se nisem. Oblak je bil nekako ... čudežen. Čeprav je šlo marsikaj narobe, se je vse nekako uredilo. Srečo sem imel, da sem zjutraj prišel na vagon, ki ni bil tako napolnjen, da bi se počutil kot žival - kot se počutim večino svojih juter. Izgubljal sem se po faksu, ko sem iskal pisarno prof. Brodeurja, pa mi pridejo naproti sošolci in me odpeljejo naravnost pred vrata. Tudi avtobus se mi je odpeljal tik pred nosom, pa je prav kmalu pripeljal drugi, kar se v Rimu ne zgodi ravno pogosto. Vse se je nekako uredilo. Nekdo je kot tisti oblak bdel nad mano. Bila je Mati. Njen god je danes, god Marije, pomočnice kristjanov, naše zlate Marije v kapeli našega kolegija.

Njeno zlato se blešči drugače kot drugo zlato. Mehkejše je, nevsiljivo. In njena prisotnost v mojem življenju je kot zlato, posvečuje ga. In kot ta današnji oblak: pomirja me. Kot bi me trepljala po srcu in rekla: "All is well."* Vse bo še dobro. Tudi če se še ne vidi tako - vse bo še dobro. In bo res. Nekdo gleda name, nekoga skrbi za moje življenje, mar mu je zame. To vidim, ker je vedno dovolj čudežev. Vedno. Da ne bi pozabil. "All is well."*

*(Tisti, ki so kot jaz zaljubljeni v slovenščino, naj mi oprostijo, da sem zapisal angleški izraz "All is well" in ne samo slovenskega. Toda za to imam poseben razlog, saj je to izraz, ki ga uporablja indijski film "3 idiots" in ima poseben pomen. Če še niste videli tega filma, ga res morate.)