Rjava

Barve Rima #4

Vsak dan, ko pridem na predavanja, že na daleč vidim njegov nasmeh. Ah, kot sonce je, ko stopim v predavalnico ves zaspan in utrujen od prekratke noči, s popotnico prepolnega vagona na metroju. In ko pridem mimo, mi udari v roko in me potreplja po rami. "Va bene?" Iskren sem, kakor je on iskren. Smejeva se, ko mu povem za prigodo s ciganko na vlaku. Obraz se mu stoži, ko izve za smrt mojega očeta. Ponavadi ima na sebi živo rumeno ali svetlo modro srajco, najbolj pa so mi všeč njegove oči. Oči, ki ne lažejo. Ime mu je Benoît, doma je iz Senegala.

V Rimu je milijon odtenkov rjave - in vsak odtenek ima svoj obraz. Na vsakem koncu, kamor pogledaš. V trgovini, na vlaku, za blagajno, pri oltarju. Tudi v Sloveniku. In ja, priznam, da mi je pred nekaterimi še vedno nelagodno. Niso vsi taki, kot je Benoît. Res ne. Ker jih ne poznam. In ker jih ne poznam, so potencialni tatovi in teroristi, neukročena divja bitja, zanemarjeni smrdljivci, so tisti, ki zavzemajo naša delovna mesta in uničujejo socialo in kvarijo čistost Evropske unije. Dokler jih ne poznam, so ... no ja, nebodigatreba. Ali pa še kaj hujšega.

Medtem ko smo bili v soboto na izletu v Loppianu pri Firencah, kamor smo šli na obisk k bivšemu rektorju Jožkotu Pircu, se mu je eden od naših zamorcev (kakor rečem vsem, ki v našem kolegiju niso Slovenci), zahvalil za to, da je bil poleg njega in mu pomagal, ko je bil v veliki stiski. Ko je bil v prvem letniku, ga je eden od sošolcev ozmerjal, da je opica.

Zabolelo me je. Pa ne samo zato, ker so tedaj takrat užalili človeka, za katerega vem, da je v njem več človeškega kot v marsikaterem belcu. Zabolelo me je zato, ker tudi sam mnogih ljudi ne spoznam kot ljudi. In potem se sprehajam po Rimu in mi je vedno več rjavih ljudi dokaz, da so rjavi, kot je rjava zemlja. Naša topla, mehka zemlja, ki je vsem dom in hrana in zavetje. Da so ti ljudje kot zemlja, ker so polni življenja. Nepokretne stare Italijanke na vozičku peljejo na sprehod, v vrtcu se igrajo z otroki, pojejo, delajo, pomagajo mi. Kot Benoît in Pascal in Siju.

Morda sem v Rimu zato, da mi nekdo drugačen postane domačin. Ne zato, ker bivava v istem mestu ali v isti hiši, ne zato, ker sva iste vere ali istega prepričanja, ampak zato ker je človek. Samo zato.