Bela

Barve Rima #9

Veste, da se na temni koži zobje svetijo veliko bolj, kot na svetli, tako kot se lune in zvezd ne vidi na svetlem dnevnem nebu. Morda je bil zato danes nasmeh našega indijskega sostanovalca Sijuja še veliko bolj bel, kot je bil moj, ko sem se smejal z njim. Že zato, ker ima temnejšo kožo od moje, predvsem pa zato, ker je bilo ozadje njegovega nasmeha veliko temnejše od mojega. Temnejše, takšno, kot so bile ure napora, ki jih je preživel v knjižnici, da je napisal doktorat. Danes ga je uspešno zagovarjal.

Podoben je bil nasmehu mojega očeta. Po smrti mi je ostal v spominu ves svetel in bleščeč, z mirnim, belim nasmehom. Ne vem, zakaj prav tak. Zadnja štiri leta se sploh ni smejal in verjamem, da je imela pri tem prste vmes predvsem njegova huda bolezen, ki mu je vzela to, kar je bilo najlepšega na njem. Kot vzame noč sonce z neba. Toda morda prav zaradi te velike teme je moj oče v meni ostal s tako svetlim, belim nasmehom, kakršnega na njem nisem videl nikoli poprej.

Nikoli poprej nisem verjel, kar verjamem v tem očetovem posmrtnem nasmehu - da trpljenje človeka očisti. Da ga očisti veliko bolj kot vse, kar človek stori. In verjemite, da je moj tata veliko, veliko preveč trpel. Videl sem, poslušal, čutil. Jokal sem, ko mu je bolezen počasi pobrala vse, kar je bilo človeškega na njem, prav vse. Zdaj razumem, da zato, da je ostalo samo to, kar je bilo v njem Božjega. Mir, belina, svetloba. Nasmeh.

Moj Bog, kako ga pogrešam ... Ko človeku umre kdo, ki mu je tako blizu, v njem zazeva praznina, ki jo je nemogoče napolniti. Zato se še ne smejim tako kot on. Nisem še čist. Toda včasih, ko med rimskimi ulicami zaveje veter, ko me boža po licih in mi mrši lase, čutim v njem svojega očeta. Blizu je. Smeje se. Takrat sem tudi jaz bolj čist. Takrat sem tudi jaz kakor beli beli veter ...