Rdeča

Barve Rima #7

Siva so jutra, ko v Rimu dežuje. In kdor me pozna, ve, da nisem človek vlage. Še več, prijatelji mi pravijo vlagomer, ker se po mojem obrazu takoj vidi, koliko vlage je v zraku. In prav ste razumeli, da pri meritvah ne gre za širino mojega nasmeha.

Pa sem danes zjutraj na poti na faks vendarle užival. Čeprav je dež povzročil vsesplošno slabo voljo. Ali pa mogoče prav zato. Ženska poleg mene je vlaku nekajkrat očitajoče zavzdihnila, ko sem se na hitrico zrinil v vagon, da bi mi ne bilo treba na naslednjega čakati še pet minut. Vzdušje je bilo podobno kvaliteti zraku: zaskrbljeno in utrujeno. In prometa je bilo začuda malo, manj kot ponavadi. In morda je prav ta, neke čudne vrste jutranji mir, iz mene izvabil žvižganje. Stopal sem po svoji običajni poti in si žvižgal. Dobesedno užival sem v dežnih kapljah, da nikdar še tako. Bile so kot neke vrste ... glasba. Glasba sredi kaosa. Glasba, ki jo tu v Rimu zelo pogrešam.

Moram priznati, da sem si kot eno od prednosti velikega mesta predstavljal, da se bo po njegovih ulicah kar drlo od živahnosti. Da bo na eni strani ceste nekdo s kitaro občutljivo ubiral Dylanove, na drugi strani pa mu bo v konkurenco kdo s harmoniko vlekel zlajnane stare italijanske pesmi. Pa ni ne enega ne drugega. Je pa vedno polno beračev, ki pravijo: "Aiutare non e' un peccato, padre." (Oče, pomagati ni greh.) In precej zagorelih prodajalcev vsesplošne šare, ki govorijo italijansko, pa ne veš, da je to italijanščina, tudi tistih je vse polno, na vsakem vogalu se gnetejo vsaj trije. Glasbe ... ne, glasbe pa ni. Ostalo je samo še glasbi podobno rimsko ali napoletansko narečje prodajalcev kave, pa še tega že precej iztreblja polomljena angleščina. Vso ostalo glasbo so pobili mobilni telefoni. Glasba je, vendar jo ima vsak zase. Nihče ne niti žvižga.

In kaj ima to z rdečo barvo? Nekje sem prebral, naj bomo mi sami v svetu tista sprememba, ki si jo želimo videti. Zato nosim rdečo vetrovko, zato je rdeč moj ovitek za knjigo, zato imam rdeč nahrbtnik in rdeč windstopper, rdeč dežnik in rdečo majico in ja, od neprespanosti kdaj tudi rdeče oči. In zato si žvižgam, ko pada dež.