Papirnata

Barve Rima #14

Zunaj sije sonce, jaz pa za računalnikom pretipkavam še zadnje zapiske, ki sem si jih zabeležil na predavanjih. Jutri imamo še zadnji dve uri grščine, potem pa se bo začelo zares. Izpiti so pred vrati. Tako bo za tri tedne mora prva in najpomembnejša barva v Rimu postala barva papirja. Četudi ta barva seveda pomeni napor, ne bo čisto tako. Tudi med črke in svetopisemske vrstice, na papirnato barvo, se bo med kratkimi odmori stisnila misel na to, zakaj sem tu. Zakaj se učim, zakaj berem in poslušam, zakaj se mučim s podatki, ki nikogar ne zanimajo. Zakaj? Ker je med temi vrsticami Bog z nami.

Barva tega papirja namreč ni samo barva izpitov, je tudi barva knjig, ki jih bom prebral. Je barva kartic, ki jih bom poslal s popotovanj. Je barva barčice, ki jo bom z nečakom poslal po morju. Je barva pridig, ki jih bom še zapisal, barva pripravljenih zamislic, s katerimi bom zbadal otroke in mlade na duhovnih vajah, in barva knjižice z mojimi pesmimi. Je barva brisač, s katerimi si bom brisal usta na pikniku, in barva robčkov, ki jih bom dajal ljudem, ki jim ne bom znal nič več povedati. Je barva za tisto, s čimer bomo zakurili kres pod zvezdnatim nebom, in je barva tišine. In zato jo moram poznati.

Ker sem človek. In človek je bitje Besede, besede, ki se je dala zapisati na papir človekovega življenja.

(S tem zapisom končujem svoje majske "barve Rima". Čas za pisanje mora sedaj pač postati čas za branje in učenje, mora postati "čas papirja". Če sem vam dal to, kar sem s temi zapisi dal sebi - namreč nekaj več barv v vsakdanjo brezbarvno rutino - potem sem res vesel. Kajti temu so bili ti zapisi namenjeni. Ne da bi o njih brali, temveč da bi jih videli. Zato je treba sedaj ven in jih iskati. Iskati svoje "barve Rima".)