Preskoči na glavno vsebino

Rumena

Barve Rima #2


Ko sem bil otrok, so nam v vrtcu ponudili izziv, naj narišemo človeka. Vsake toliko (ponavadi, ko se selim) to risbo spet izbrskam iz kupa pod posteljo in jo občudujem. Ker me vsakič znova prevzame. Na dnu lista je nekaj, podobno človeku, saj veste, glavonožec z velikimi očmi in rokami, ki jih povezujejo otroško ravne črte. In ta slika sama po sebi ne bi bila nič kaj takega, če ne bi naravnost nad tem človekom narisal tudi veliko rumeno sonce.

Ja, že takrat se mi je zdelo, da sonce spada v portret človeka. Da je sonce bistvo človeka.

Vem torej, od kdaj že ljubim sonce. In res ga ljubim, mislim da vsako leto močneje, zdaj že tako močno, da sem sposoben teči z vznožja na vrh Kvirinala samo zato, da bi se za minuto ali dve gledala, da bi me pogrelo in bi spet začutil svoje bistvo: da sem ljubljeni. To je zame sonce. Ne nastavljam se mu, da bi imel zagorelo kožo, nastavljam se mu, da bi se počutil ljubljen. Kadar tečem po stari Apijski cesti, se zato rad ustavim pri vodnjaku, si z mrzlo vodo umijem obraz in potem preprosto pustim, da ga sonce posuši. Tako ljubo mi je to, ker se počutim, kot bi bil ob prijatelju, ob katerem se solze sušijo same od sebe, ne da bi kaj rekel ali naredil.

Zato mi je težko biti v hiši, ko je zunaj sonce.  Sedeti ob zvezkih ali pri računalniku, medtem ko se zunaj sonce bohoti v svoji topli radodarnosti. Je tako, kot bi se odpovedal temu, da sem to, kar sem. Četudi imam kup dela ali izpit pred seboj, pa se nisem še dovolj učil, da bi dobro znal, moram ven, na sonce. Mnogi tega ne razumejo. Po cele dneve so lahko v hiši in se veselijo samo tega, da jim ne bo treba odpirati dežnika. Zame pa je sonce nekaj več kot ne-slabo vreme. Je uživanje tega, da sem lahko, kar sem. Svoboda. Prepuščanje. Mir. In če nimam časa za sonce, se mi zdi, kot da sem izgubil dan.

Vesel sem, da je v Rimu veliko sonca. Res veliko sonca. Kajti če ga ni - in takšni dnevi vedno znova pridejo - se mi zdi, kot da sem nekje znotraj sebe malce umrl. Morda sem si prav zato letos pozimi v Rimu kupil rumeno skodelico ...
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več