Rumena
Barve Rima #2
Ko sem bil otrok, so nam v vrtcu ponudili izziv, naj narišemo človeka. Vsake toliko (ponavadi, ko se selim) to risbo spet izbrskam iz kupa pod posteljo in jo občudujem. Ker me vsakič znova prevzame. Na dnu lista je nekaj, podobno človeku, saj veste, glavonožec z velikimi očmi in rokami, ki jih povezujejo otroško ravne črte. In ta slika sama po sebi ne bi bila nič kaj takega, če ne bi naravnost nad tem človekom narisal tudi veliko rumeno sonce.
Ja, že takrat se mi je zdelo, da sonce spada v portret človeka. Da je sonce bistvo človeka.
Vem torej, od kdaj že ljubim sonce. In res ga ljubim, mislim da vsako leto močneje, zdaj že tako močno, da sem sposoben teči z vznožja na vrh Kvirinala samo zato, da bi se za minuto ali dve gledala, da bi me pogrelo in bi spet začutil svoje bistvo: da sem ljubljeni. To je zame sonce. Ne nastavljam se mu, da bi imel zagorelo kožo, nastavljam se mu, da bi se počutil ljubljen. Kadar tečem po stari Apijski cesti, se zato rad ustavim pri vodnjaku, si z mrzlo vodo umijem obraz in potem preprosto pustim, da ga sonce posuši. Tako ljubo mi je to, ker se počutim, kot bi bil ob prijatelju, ob katerem se solze sušijo same od sebe, ne da bi kaj rekel ali naredil.
Zato mi je težko biti v hiši, ko je zunaj sonce. Sedeti ob zvezkih ali pri računalniku, medtem ko se zunaj sonce bohoti v svoji topli radodarnosti. Je tako, kot bi se odpovedal temu, da sem to, kar sem. Četudi imam kup dela ali izpit pred seboj, pa se nisem še dovolj učil, da bi dobro znal, moram ven, na sonce. Mnogi tega ne razumejo. Po cele dneve so lahko v hiši in se veselijo samo tega, da jim ne bo treba odpirati dežnika. Zame pa je sonce nekaj več kot ne-slabo vreme. Je uživanje tega, da sem lahko, kar sem. Svoboda. Prepuščanje. Mir. In če nimam časa za sonce, se mi zdi, kot da sem izgubil dan.
Vesel sem, da je v Rimu veliko sonca. Res veliko sonca. Kajti če ga ni - in takšni dnevi vedno znova pridejo - se mi zdi, kot da sem nekje znotraj sebe malce umrl. Morda sem si prav zato letos pozimi v Rimu kupil rumeno skodelico ...
Komentarji
Objavite komentar