Preskoči na glavno vsebino

Rožnata

Barve Rima #3



Kako lepo je imeti nekaj, kar pričakuješ!

Veselim se pomladnih večerov. Tako lepi so. Pri nas ne diši po akaciji in po travniških rožah, niti se ne v pomladnih večerih zmanjša promet ob naši hiši. A je vendarle vsak pomladni večer v Sloveniku tako lep. Za drobcenim vrtom na zahodni strani našega poslopja je rožnata hiša, v njej pa prebiva deklica, ki vsak večer glasno poje. Vsak večer nestrpno čakam, da se bo oglasila. Tako zelo me razveseli, ko jo slišim.

Če bi njeno petje poslušal kdo s strogim pogledom na glasbo, bi gotovo dejal, da gre za navadno dretje, ki nima nobene skupne točke z glasbo. Saj se niti ne razume, kaj poje. Zame pa je to petje, najlepše petje, ki ga premore človek, tako lepo in dragoceno kakor žvrgolenje kosa in škorca na naši strehi, lepše od marsikaterega šolanega pevca, ki z namrgodenim obrazom misli, da zna peti, ker zapoje vse tako, kot piše na papirju. Ker skrivnost njenega petja ni v notah ali melodiji, ampak v tem, da v petju uživa. Da je njeno petje veselje. Da njeno petje ne gre skozi glavo, temveč naravnost iz srca - v moje srce.

Ja, to njeno večerno kričanje je lepo petje, ne ker je popolno, ampak ker je otroško. Lepota namreč ni v popolnosti, temveč v otroškosti neke stvari. In tega ne mislim dokazovati. Ker vsi vemo, da je tako. In meni je ta lepota nekaj najbolj čistega, kar premore naš svet. Najdragocenejši biser.

Še nikoli je sicer nisem videl. Vsak večer stegujem glavo čez zelenje, a je ne opazim. Pa si jo vendar predstavljam v rožnati oblekici, z rožnatimi lički, posejanimi s drobnimi pegami, ki tako prisrčno pašejo k njenemu navihanemu nasmehu in prifrknjenemu nosku. Kot oglje črni lasje se zvijajo v drobne kodre in nežni pomladni vetrc jih podi sem in tja, kot klasje na žitnem polju. Zakaj si predstavljam prav tako? Ne vem. Takšno jo v meni naredi njeno petje. Naredi jo lepo. In sploh me ne zanima, kakšna je videti. Jaz vidim njeno srce. In to mi zadostuje.

Komentarji

  1. ...in skozi tvoje pisane besede mi spoznavamo, skoraj vidimo v tvoje srce ... :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Waaw :) Lepo je tole prebrat po bolj ko ne slabem dnevu... :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Dragi Marko,
    opravičujem se, ker si dovoljujem klicati vas tako osebno,po imenu. Velikokrat, ko prebiram vaše besede, tiste, ki "ne grejo skozi glavo, temveč naravnost iz srca - v moje srce", si rečem prav to: " Marko me je spet zadel v srce". Ne vem, kje črpate to moč, to globoko vero, da je v vsakem trenutku dneva, v vsakem najmanjšem dogodku, ki se nam zgodi - tistem, ko bi od sreče objeli ves svet, in tistem, ki nas s svojo težo in bolečino zlomi, da je vedno z nami - Bog in da je čisto vse Njegov načrt. Skozi vaše besede zaslutim občutljivo srce in rahločutno dušo, ki ji je mar, in začutim iskreno željo potolažiti, dvigovati, otirati solze, razveseljevati, osrečiti! Hvala vam in Bog povrni za sleherni sončni žarek tistega sonca, ki ga je v vrtcu narisala otroška roka, ne vedoč, kako močno bo grelo srca ljudi.

    OdgovoriIzbriši
  4. :) Hvala, dragi Marko za tvoje čudovite zapise, ki dvigajo srce k bitju

    OdgovoriIzbriši
  5. :) :) Ob tvojih zapisih me mine utrujenost in naveličanost, srce pa mi spet začne biti s toplino. Hvala

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.