Črna

Barve Rima #11

Neprijeten, celo malo črnikast dan, lahko razsvetli tudi kakšna nenavadna malenkost. Kot se recimo bel kolar (tisti beli kvadratek na vrhu duhovniške srajce) sveti na črni srajci. In ta nenavadna malenkost so lahko v prav te srajce oblečeni Američani, ki so ponavadi zapeti do roba, danes pa so pred faksom igrali baseball. Saj veste, za kaj gre. Ta igra, ki je ne razumem preveč in se mi zdi malodane prismuknjena, temelji na tekanju od ene baze do druge, na odbijanju s kijem in lovljenjem odbite žoge. A prav ta prismuknjenost mi je bila danes tako zelo potrebna. Ta navihanost, ki jo tako zelo pogrešam.

Presenetili so me. Na našem faksu je večinoma vse precej (beri: preveč) resno. Če v predavalnico pridem nekoliko pred časom (da, celo to je mogoče v Rimu, da vlak in avtobus ne zamujata), so vsi zaprti v knjige, zazrti v svoj lastni svet in ne govorijo. In moj glasni pozdrav vse vznemiri, bolj v negativnem, kot v pozitivnem smislu. To vem, ker se to pozna po njihovih obrazih, ki nejevoljno bolščijo vame. 

Tako včasih še bolj zasovražim to resno črnino - in me zato v njej res ne boste videli pogosto. Rad imam barve, ne monotonost. Rad imam živahnost, ne pretirane resnosti. Rad imam raznolikost - in ne uniform. Rad imam, da me človek pozdravi, ker sem človek, ne ker sem duhovnik. Zato nosim čim manj črnine.  Ker v njej ne znam igrati baseballa, sicer pa bi jo. 

Morda sem zato problematičen duhovnik - ker ne nosim kolarja. Morda bi ga mogel večkrat. Toda glede na to, koliko smo v teh časih vsi nekoliko preveč črni - ali ne bi bilo še bolje, če bi bil moj kolar - nasmeh?