Preskoči na glavno vsebino

Zelena

Barve Rima #13



Ko me Rim razjezi - in to je velikokrat - ko se iz mesta vrnem razočaran nad vseenostjo ljudi, izmučen od obupnega prometa ali utrujen od hrupa in italijanskega prekomernega kričanja, se pomirim samo tako, da grem domov. Da se zleknem v okolje, v katerem sem vedno dobrodošel. Vendar se moti, kdor misli, da sem doma v hišah, narejenih iz betona in opeke. Nikakor, tam ne bom nikdar doma. Moj dom je narava. Tam, kjer šelestijo trave. Tam, kjer mravlje tiho nosijo vsaka svoj križ. Tam, kjer so tudi trni na pravem mestu. Tam, kjer je dovolj, da kot cvetlice samo si in dišiš s tem, kar si. Tam, kjer imajo dom ptice in njim podobni ljudje. Tam, kjer je zelena ...

Kakršenkoli že pridem vanjo, vedno me prisili v tiho strmenje in občudovanje. Tako se umirim. Ker vedno, ko stopim vanjo, stopim vanjo tak, kakršen moram biti kot človek: poln tišine in spoštovanja. Začnem poslušati življenje, začnem rasti. Kajti nikjer drugje tišina ne pove toliko, kakor prav v zeleni naravi. In potem se vse zgodi samo od sebe. In postanem kot trava, kot list, kot ptica na veji. Samo diham. In vsak moj dih je zahvala. Tako se živi. Tako se človek spremeni.

V Rimu je presneto malo takih zelenih kotičkov. Zato se po moje v Rimu težko živi. Pa vendar ima zelena posebno moč. Prebija se tudi skozi hladne človeške strukture, na vrhu Koloseja rase, skozi preluknjan asfalt na zastrupljeni Via Appia Nuova se vzdiguje, na posušenem drevesu pred Gregoriano dokazuje, da življenje ne pozna ovir, in ja, celo med smetmi poganjajo zelene mladike in mi govorijo, da Bog ni pozabil name.

Zato je zame zelena barva barva Boga. Boga, ki mi daje dihati v mestu brez zraku, Boga, ki je dišava vsakdanjika, moj mir in zmagovalec človeške trdote. Tudi moje, predvsem moje trdote. Oblečen je v hlače žitnih polj, brstečih vinogradov in sadovnjakov, v srajco prešernih travnikov in suknjo temnih gozdov. Tam se srečava. In takrat sem prepričan, da da življenje vedno zmaga.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j