Zelena

Barve Rima #13

Ko me Rim razjezi - in to je velikokrat - ko se iz mesta vrnem razočaran nad vseenostjo ljudi, izmučen od obupnega prometa ali utrujen od hrupa in italijanskega prekomernega kričanja, se pomirim samo tako, da grem domov. Da se zleknem v okolje, v katerem sem vedno dobrodošel. Vendar se moti, kdor misli, da sem doma v hišah, narejenih iz betona in opeke. Nikakor, tam ne bom nikdar doma. Moj dom je narava. Tam, kjer šelestijo trave. Tam, kjer mravlje tiho nosijo vsaka svoj križ. Tam, kjer so tudi trni na pravem mestu. Tam, kjer je dovolj, da kot cvetlice samo si in dišiš s tem, kar si. Tam, kjer imajo dom ptice in njim podobni ljudje. Tam, kjer je zelena ...

Kakršenkoli že pridem vanjo, vedno me prisili v tiho strmenje in občudovanje. Tako se umirim. Ker vedno, ko stopim vanjo, stopim vanjo tak, kakršen moram biti kot človek: poln tišine in spoštovanja. Začnem poslušati življenje, začnem rasti. Kajti nikjer drugje tišina ne pove toliko, kakor prav v zeleni naravi. In potem se vse zgodi samo od sebe. In postanem kot trava, kot list, kot ptica na veji. Samo diham. In vsak moj dih je zahvala. Tako se živi. Tako se človek spremeni.

V Rimu je presneto malo takih zelenih kotičkov. Zato se po moje v Rimu težko živi. Pa vendar ima zelena posebno moč. Prebija se tudi skozi hladne človeške strukture, na vrhu Koloseja rase, skozi preluknjan asfalt na zastrupljeni Via Appia Nuova se vzdiguje, na posušenem drevesu pred Gregoriano dokazuje, da življenje ne pozna ovir, in ja, celo med smetmi poganjajo zelene mladike in mi govorijo, da Bog ni pozabil name.

Zato je zame zelena barva barva Boga. Boga, ki mi daje dihati v mestu brez zraku, Boga, ki je dišava vsakdanjika, moj mir in zmagovalec človeške trdote. Tudi moje, predvsem moje trdote. Oblečen je v hlače žitnih polj, brstečih vinogradov in sadovnjakov, v srajco prešernih travnikov in suknjo temnih gozdov. Tam se srečava. In takrat sem prepričan, da da življenje vedno zmaga.