Marogasta

Barve Rima #6

Danes bolj ali manj sedim za mizo in tipkam. Črke mi že plešejo pred očmi. Tako je vedno, kadar pretipkavam zapiske s predavanj, ki sem jih poslušal na faksu, in ustvarjam članke, za katere so me prosili. Utrujajoče delo je to. Zdi se, da ga noče biti konec in da pravzaprav ničemur ne koristi, da samo izgubljam čas. Ven ne grem, ker rahlo dežuje. Samo vsake toliko pogledam skozi okno. Ponavadi je to takrat, ko me iz čudnega sveta črk in abstraktnih idej v moji glavi zbudi vreščanje marogastih škorcev, ki so si dva metra od mojega okna v luknji za bakrenimi cevmi naredili gnezdo.

Vzamem si trenutek, da jih opazujem. Neumorno letajo sem in tja, pristanejo na ceveh, se ozirajo, kot bi nekaj iskali, morda preverjali, če je vse v redu. Potem zlezejo v komaj vidno odprtino, pa se spet vrnejo ven in zletijo po nove stvari. In tako že ves dan. Sem in tja, sem in tja. Verjetno letijo po črve in žužke za svoje mladiče, saj se vsakič, ko se škorec oče in škorec mama približata luknji, zasliši glasno gruljenje, cvikutanje, skratka vsesplošno ptičje prerekanje, kdo bo dobil grižljaj. Hja, lakota pač ni mačji kašelj.

Rad imam ptice. Ker so tako svobodne. Revne in svobodne. Neštetokrat sanjam, kako letim, kako kot ptica razširim svoje roke in potem zletim pod nebo, svoboden in neujet v spone vsakdanjika, prost vsega, kakor ptice. Pa se potem zbudim v ta moj faks in računalnik in mesto in ... in razočarano zavzdihnem.

Vendar je nekaj, za kar se ptice za nekaj časa odpovejo svoji svobodi. Res, ptice so bitja neba, ki za nekaj časa pristanejo na zemlji - da bi naredile dom svojim mladičem. Tako njihova svoboda postane smiselna. Ker je svoboda pravzaprav v tem, da nisem navezan na nič, niti na prostost. In če sem res svoboden, se lahko odločim, da se ji za nekaj časa odpovem iz ljubezni. Ko ptice to storijo, so zares najbolj svobodna bitja, kar jih je: ker so se osvobodile navezanosti na lastno življenje ...

In tako tudi to moreče delo in življenje v Rimu postane - marogasto.