Preskoči na glavno vsebino

Marogasta

Barve Rima #6



Danes bolj ali manj sedim za mizo in tipkam. Črke mi že plešejo pred očmi. Tako je vedno, kadar pretipkavam zapiske s predavanj, ki sem jih poslušal na faksu, in ustvarjam članke, za katere so me prosili. Utrujajoče delo je to. Zdi se, da ga noče biti konec in da pravzaprav ničemur ne koristi, da samo izgubljam čas. Ven ne grem, ker rahlo dežuje. Samo vsake toliko pogledam skozi okno. Ponavadi je to takrat, ko me iz čudnega sveta črk in abstraktnih idej v moji glavi zbudi vreščanje marogastih škorcev, ki so si dva metra od mojega okna v luknji za bakrenimi cevmi naredili gnezdo.

Vzamem si trenutek, da jih opazujem. Neumorno letajo sem in tja, pristanejo na ceveh, se ozirajo, kot bi nekaj iskali, morda preverjali, če je vse v redu. Potem zlezejo v komaj vidno odprtino, pa se spet vrnejo ven in zletijo po nove stvari. In tako že ves dan. Sem in tja, sem in tja. Verjetno letijo po črve in žužke za svoje mladiče, saj se vsakič, ko se škorec oče in škorec mama približata luknji, zasliši glasno gruljenje, cvikutanje, skratka vsesplošno ptičje prerekanje, kdo bo dobil grižljaj. Hja, lakota pač ni mačji kašelj.

Rad imam ptice. Ker so tako svobodne. Revne in svobodne. Neštetokrat sanjam, kako letim, kako kot ptica razširim svoje roke in potem zletim pod nebo, svoboden in neujet v spone vsakdanjika, prost vsega, kakor ptice. Pa se potem zbudim v ta moj faks in računalnik in mesto in ... in razočarano zavzdihnem.

Vendar je nekaj, za kar se ptice za nekaj časa odpovejo svoji svobodi. Res, ptice so bitja neba, ki za nekaj časa pristanejo na zemlji - da bi naredile dom svojim mladičem. Tako njihova svoboda postane smiselna. Ker je svoboda pravzaprav v tem, da nisem navezan na nič, niti na prostost. In če sem res svoboden, se lahko odločim, da se ji za nekaj časa odpovem iz ljubezni. Ko ptice to storijo, so zares najbolj svobodna bitja, kar jih je: ker so se osvobodile navezanosti na lastno življenje ...

In tako tudi to moreče delo in življenje v Rimu postane - marogasto.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni11. 5. 16, 22:25

    Fenomenalno!! Še ena noč v kateri sem pred spanjem bral vaš blog in bil nad njim navdušen...res lepo:)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več