Preskoči na glavno vsebino

Marogasta

Barve Rima #6



Danes bolj ali manj sedim za mizo in tipkam. Črke mi že plešejo pred očmi. Tako je vedno, kadar pretipkavam zapiske s predavanj, ki sem jih poslušal na faksu, in ustvarjam članke, za katere so me prosili. Utrujajoče delo je to. Zdi se, da ga noče biti konec in da pravzaprav ničemur ne koristi, da samo izgubljam čas. Ven ne grem, ker rahlo dežuje. Samo vsake toliko pogledam skozi okno. Ponavadi je to takrat, ko me iz čudnega sveta črk in abstraktnih idej v moji glavi zbudi vreščanje marogastih škorcev, ki so si dva metra od mojega okna v luknji za bakrenimi cevmi naredili gnezdo.

Vzamem si trenutek, da jih opazujem. Neumorno letajo sem in tja, pristanejo na ceveh, se ozirajo, kot bi nekaj iskali, morda preverjali, če je vse v redu. Potem zlezejo v komaj vidno odprtino, pa se spet vrnejo ven in zletijo po nove stvari. In tako že ves dan. Sem in tja, sem in tja. Verjetno letijo po črve in žužke za svoje mladiče, saj se vsakič, ko se škorec oče in škorec mama približata luknji, zasliši glasno gruljenje, cvikutanje, skratka vsesplošno ptičje prerekanje, kdo bo dobil grižljaj. Hja, lakota pač ni mačji kašelj.

Rad imam ptice. Ker so tako svobodne. Revne in svobodne. Neštetokrat sanjam, kako letim, kako kot ptica razširim svoje roke in potem zletim pod nebo, svoboden in neujet v spone vsakdanjika, prost vsega, kakor ptice. Pa se potem zbudim v ta moj faks in računalnik in mesto in ... in razočarano zavzdihnem.

Vendar je nekaj, za kar se ptice za nekaj časa odpovejo svoji svobodi. Res, ptice so bitja neba, ki za nekaj časa pristanejo na zemlji - da bi naredile dom svojim mladičem. Tako njihova svoboda postane smiselna. Ker je svoboda pravzaprav v tem, da nisem navezan na nič, niti na prostost. In če sem res svoboden, se lahko odločim, da se ji za nekaj časa odpovem iz ljubezni. Ko ptice to storijo, so zares najbolj svobodna bitja, kar jih je: ker so se osvobodile navezanosti na lastno življenje ...

In tako tudi to moreče delo in življenje v Rimu postane - marogasto.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni11. 5. 16, 22:25

    Fenomenalno!! Še ena noč v kateri sem pred spanjem bral vaš blog in bil nad njim navdušen...res lepo:)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več