Umetnost počasnosti

»Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil.« (Jn 16,12-13a)

Gore ljubim zaradi mnogih stvari. Zaradi miru in tišine, zaradi cvetja in mrzlih studencev ob poti, zaradi svežine jutra in utrujenosti popoldneva, zaradi samote in najbližje družbe. Zaradi poti in mene na njej. Najbolj pa zato, ker me gore spet naredijo počasnega. Ker ni treba hiteti, treba je samo hoditi. Čutiti vsak korak posebej. In tako postati potrpežljiv s samim seboj, s svojimi slabostmi in napakami.

Da kam prideš, moraš iti počasi.

Neke vrste poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje celo življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujem čas, veliko časa, da lahko naredim korak. In da v tem ni nič slabega. Da pač človek rase samo počasi. Ali pa ne.

In sprejeti ta poraz ne pomeni obupati nad življenjem, ampak pomeni šele začeti res živeti. Živeti počasi pomeni živeti kot ti in ne kot kdo drug. Ti, ki imaš take in take omejitve, ki si sposoben tega in tega – in ne tega, kar ti je vsilil svet. Biti počasen, delati majhne korake, ki jih zmoreš, to te naredi mirnega in veselega in srečnega. Ko imaš pogum sprejeti, kar ni mogoče spremeniti, in spremeniti, kar se lahko spremeni.

Drugače rečeno, biti srečen človek pomeni sprejeti to, da nisem bog. In da mi ni potrebno biti. Sprejeti to, da se učim. In če je Bog, moj učitelj, potrpežljiv z mano, ker ve, da se življenja učim počasi, z mnogimi padci in mnogimi ponovitvami lekcij, zakaj ne bi bil tudi sam s seboj?