Besede za srce

Kdor ljubi gore, bo v tej knjigi zares užival. Ne samo zato, ker govori o tej za nekatere nerazumni ljubezni, preprosto zato, ker si knjiga vzame metaforiko gora za nekaj, s čimer govori tudi o ljudeh, ki se podajajo nanje, o čustvih, ki jih doživljajo, o življenju, ki ga živijo.  Pietro, ki med počitnicami s starši prvič pride v gorsko vasico, tam spozna precej divjega pastirja Bruna, potem pa z njim ter očetom kar nekaj let zapovrstjo obiskuje in raziskuje tamkajšnjo pokrajino, od zapuščenih hiš in mlinov do bleščečih se gorskih vrhov. V najstniških letih vsak od fantov odide po poti, ki je predvidena zanj: Bruno ostane na vasi in ne nadaljuje šolanja, Pietro pa zaživi tipično urbano življenje mladega odraslega. Njuni poti se po očetovi smrti spet stakneta, ko se Pietro vrne v Grano, da bi tam obnovil hišo, ki mu jo je zapustil oče.  To je zgodba o lepoti gora in prijateljstva, ki lahko zrase samo sredi njiju, v svetu, ki je tako drugačen od vsega nasičenih mest, je pesem o ...

Tisti, ki najraje ležijo na plaži, ne bodo nikdar razumeli, zakaj nekateri tako radi lazimo v gore, v skrivnostne, nekoliko strašljive strmine, med katerimi živijo samo najbolj nore cvetlice in živali, tiste, ki jim je dolina s svojimi udobnimi varnostmi in ležernim korakom zadnja briga. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. Zakaj bi vstajali ob nečloveških urah, da bi se potem do neskončnosti mučili v klanec, po tisti meliščnati poti, kjer po treh korakih zdrsneš za dva nazaj? Zakaj bi trpeli lakoto in vročino in pomanjkanje vode, zakaj bi nosili težek nahrbtnik, zakaj bi trepetali pred črnimi oblaki, ki se nevarno nagibajo proti nam? Zakaj bi nad prepadi in previsi tvegali svoje življenje? Zakaj? Ne zaradi dosežka, ne zaradi vrha, čeprav se na njem zgodi tista ključna stvar. Ko ga namreč zadihan v veselju dosežeš, se ti odpre pogled na griče in dolino, na smaragdno lepotico, pa na jezero na drugi strani in na strogo tihe gorske očake. In ko ti čez njihove mrzle stene žarek so...

» Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil. « (Jn 16,12-13a) Gore ljubim zaradi mnogih stvari. Zaradi miru in tišine, zaradi cvetja in mrzlih studencev ob poti, zaradi svežine jutra in utrujenosti popoldneva, zaradi samote in najbližje družbe. Zaradi poti in mene na njej. Najbolj pa zato, ker me gore spet naredijo počasnega . Ker ni treba hiteti, treba je samo hoditi. Čutiti vsak korak posebej. In tako postati potrpežljiv s samim seboj, s svojimi slabostmi in napakami. Da kam prideš, moraš iti počasi . Neke vrste poraz je sprejeti, da ne dosežeš tega, kar si si želel, oziroma tega, kar si od sebe pričakoval. Da si samo človek, omejeni človek, ki potrebuje svoj čas. Da si človek, ki je potreboval leto dni, da se je naučil hoditi, ki je potreboval sedem let, da se je naučil pisati in brati, da si človek, ki potrebuje celo življenje, da se nauči ljubiti. Verjetno je to eno najtežjih spoznanj o sebi. Da potrebujem čas, ve...