P. Cognetti, Osem gora

Kdor ljubi gore, bo v tej knjigi zares užival. Ne samo zato, ker govori o tej za nekatere nerazumni ljubezni, preprosto zato, ker si knjiga vzame metaforiko gora za nekaj, s čimer govori tudi o ljudeh, ki se podajajo nanje, o čustvih, ki jih doživljajo, o življenju, ki ga živijo. 

Pietro, ki med počitnicami s starši prvič pride v gorsko vasico, tam spozna precej divjega pastirja Bruna, potem pa z njim ter očetom kar nekaj let zapovrstjo obiskuje in raziskuje tamkajšnjo pokrajino, od zapuščenih hiš in mlinov do bleščečih se gorskih vrhov. V najstniških letih vsak od fantov odide po poti, ki je predvidena zanj: Bruno ostane na vasi in ne nadaljuje šolanja, Pietro pa zaživi tipično urbano življenje mladega odraslega. Njuni poti se po očetovi smrti spet stakneta, ko se Pietro vrne v Grano, da bi tam obnovil hišo, ki mu jo je zapustil oče. 

To je zgodba o lepoti gora in prijateljstva, ki lahko zrase samo sredi njiju, v svetu, ki je tako drugačen od vsega nasičenih mest, je pesem o krutosti in prvobitnosti življenja nekje drugje in o tem, da je kdaj spust z gora vzpon nanje in da je kdaj vzpon tudi pot navzdol. Iskreno lepa knjiga za razmišljanje in občudovanje.