Maske


Od nekdaj sem se pusta bal. Morda tudi zato, ker sem ga velikokrat videl na Drežniškem, tam, od koder je doma moja mama, je pust osrednji vaški praznik, na pustno soboto cela vas živi samo za to, peče se, pije, čaka, da sprevod našemljenih fantov stopi v hišo. Za tradicionalne maske gre, za vedno iste vloge, ne, tam ni nobenih princesk in batmanov, ne, v hiše stopajo »ta lepi«, po ulicah pa se za otroki podijo »ta grdi«, stvori s človeškim telesom in zverinsko visečim jezikom in napadajo otroke z nogavico, polno pepela. Tam so maske »grobe«, ker je bil tak pust od vedno. Da se ga ustrašiš. Da bi prestrašil tudi zimo, zares, ne samo za hec.
 
Ko to razumem, se ga bojim nekoliko manj, pač vse gledam veliko bolj razumsko in se zato kdaj tudi sam našemim in podivjano skačem naokrog, pa nekoliko bolje dojamem čar tega dne, ko si z masko lahko nekdo drug, neznanec, »šema« pač, in takim pustimo več kot tistim, ki jih poznamo. »Če bi normalen bil, bi šel v zapor, zdej pustijo me pri miru, ker sem nor.« (A. Smolar) Z masko pač lahko uganjaš norčije, ne da bi te za to kdo grdo gledal in sodil in to prinese nekakšen občutek svobode, kajne, ko ti je dovoljeno delati to, česar kot človek v izložbi sicer ne bi smel. 

Vseeno me okrog pusta še vedno nekoliko stisne, morda se svet takrat res tudi meni postavi na glavo, nekaterim je to v zabavo in sprostitev, meni pa prinese čudno negotovost, ko v njem znani ljudje postanejo neznanci, ker se iz nekoga, na katerega se lahko zanesem, prelevijo v koga, za katerega ne vem, ali mi prinaša kaj dobrega ali slabega. Česar ne poznamo, se ljudje bojimo. 

Zato mi je pust svojevrsten izziv. Da se pred njo ne skrijem, ko potrka maškara na vrata, da je ne kriče odpravim, ampak da jo sprejmem, jo celo pogostim v njeni čudnosti, ki je sicer ljudje ne maramo, na ta dan pa jo dopustimo. Ker je maska lahko tudi pravi obraz tega človeka, saj si vendar sami izberemo, kaj si bomo nadeli na glavo, sami si za en dan izpolnimo željo, da smo lahko karkoli in kdorkoli. Res, mogoče je pa ravno to dan, ko smo lahko res to, kar smo v resnici – ali kar si želimo biti, pa ne moremo. Ironično, da smo to lahko samo pod masko

Kaj pa tokrat, ko že leto dni bolj ali manj vsak dan nosimo maske? Jih bomo letos na pusta odložili, da bi vsaj za en dan postali to, kar bi radi bili, pa ne moremo biti, ljudje z obrazom, ljudje, ki drug drugega poznajo, se pozdravijo, s kom poklepetajo? Pa ne govorim o fizičnem snemanju mask, govorim o tem, da se je med nami razpasla grda navada, da hodimo mimo drug drugega, ne da bi se pozdravili, maske so idealen način, kako se drug drugemu izogniti. Da, najprej smo se drug drugega zaradi virusa bali, danes, se mi zdi, smo se tega tako navadili, da to, da nekoga zaradi maske »nismo spoznali«, postane dober izgovor, da se mu skrijemo. Pa gre za iste maškare, ki za pusta hodijo od hiše do hiše, brez besed, in jih je treba pogostiti, da bi prišla sreča v hišo. Samo da pust tokrat traja dosti dlje kot navadno … 

Ne vem, kako bo letos s pustom, vem pa, da maske bodo. Baje, da preganjajo zimo.

(kolumna je bila objavljena v Ognjišču, februar 2021)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Iskati večje dobro