Luč v razsvetljenje

»Moje oči so videle tvojo rešitev.« (Lk 2,31) 

Besede starčka Simeona duhovniki molimo vsak večer, preden ležemo k počitku. Dobro mi denejo. Spomnijo me, da me ni pustil samega, da je Bog zagotovo tudi danes stopil v svoje svetišče, »Gospod, ki ga iščete, angel zaveze, ki po njem hrepenite,« (Mal 3,1) in sicer v natanko tisti podobi, ki sem jo ta dan potreboval. Danes kot sonce iz megle, včeraj kot opogumljajoča beseda prijateljice po še enem od številnih porazov mojega vsakdana, včasih kot dobronamerna kritika, včasih pa še kruteje, pod nevemkakšnim čudnim in nesprejemljivim obličjem, »kajti on je kakor topilčev ogenj, kakor lug pralcev,« (Mal 3,2) ki je tu, da me prečisti, da me postavi na pravo pot. 

Lahko pa da pride tudi kot malo, nebogljeno dete, ki so ga starši prinesli v tempelj, tako kot je opazil Simeon. Kot dete, ki ni nič naredilo, ki je samo obstajalo, ki je samo živelo, kakor se mu je zdelo prav, brez velikopoteznih načrtov in namenov. 

In se spomnim, da sem tudi sam nekam položen, da so tudi mene nekam prinesli, me nekam postavili, me nekomu dali v naročje (Lk 2,28), da bom nekje, na svojem koščku sveta, nekomu luč v razsvetljenje (Lk 2,32). Kjer moram samo živeti, kakor je prav, ker je to povsem dovolj, da sem tudi sam nekomu luč. Brez izjemnih dejanj. Samo biti tam, kjer sem, se ukvarjati z izzivi, ki so mi podarjeni, odgovorno sprejemati svoje odločitve, mirno delati, kar morem, ne molčati, ko bi moral govoriti, in ne govoriti, ko bi moral molčati. Ker sem, kjer sem, po načrtu, ne po naključju. 

In če je res, kar smo se naučili ob pojavi virusa, da smo tako zelo vpeti drug z drugim, da ena sama naša odločitev, da ena sama naša beseda, da samo že naša prisotnost v nekem prostoru vpliva na približno dvesto ljudi, lahko razumemo, kako velik vpliv ima na svet naše življenje. Tudi če samo preživljamo dni, ne da bi vedeli, ali ima to kakšen smisel. Saj je tudi Dete, ki samo sesa mleko, joka in spi, tistega dne v templju spremenilo nešteto ljudi. 

Najlepše od vsega pa je, da je luč res luč, ko ne ve, da je komu luč. To spozna šele, ko je sposobna videti svoj odsev v drugih, v njihovi lepoti, v njihovih dejanjih. Ko vidi svojo luč v drugih.

(misel ob prazniku Gospodovega darovanja, svečnice)